Akademija za čarovnike in čarovnice
 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
Novice
Do septembra lahko še prosto nadaljujete svoje zasebne RPGje in ste nagrajeni s katerim od čarobnih predmetov.

Z začetkom šolskega leta pa se bo tudi na Bradavičarki začelo novo šolsko leto, ki bo prineslo nove posebnosti.

Več o zgodbi si preberite tu: LINK

Predmet vam bo na pot postavil admin, ko bo iz vaših postov razvidno, da si ga zaslužite.

Trenutni RPG čas: pomlad
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
Latest topics
» Spalnice (fantje)
Ned Okt 05, 2014 3:38 am by Natalie Aurea

» Chat & Spam
Sre Avg 13, 2014 7:10 am by Fenris Wolffe

» Klobuk Izbiruh
Pet Mar 15, 2013 8:50 am by Thomson Marley

» Oglasi & Razglasi
Tor Dec 04, 2012 8:42 am by Septimus Rex

» Knjižnica
Sob Avg 25, 2012 8:55 am by Roseanna Scott

» Kalodont
Tor Avg 21, 2012 9:59 am by Roseanna Scott

» Prepovedani gozd
Čet Avg 16, 2012 12:15 pm by Rei Oal

» RPG Finder
Sre Avg 15, 2012 6:39 pm by Alejandra Perroni

» Južni stolp
Pon Avg 13, 2012 12:34 am by Niall Horan

» Vzhodni hodnik
Pet Jul 27, 2012 12:20 am by Skyle Wall


Share | .
 

 Ambulanta

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
Pojdi na stran : 1, 2, 3  Next
AvtorSporočilo
Septimus Rex
Ravnatelj
avatar

Število prispevkov : 201

ObjavljaNaslov sporočila: Ambulanta   Sre Mar 07, 2012 5:12 am



Ambulanta v prizidku 1. nadstropja služi predvsem prvi pomoči, zdravljenju in rehabilitaciji tako ali drugače poškodovanih ali bolnih učencev in drugega osebja Bradavičarke. Poleg neoporečne čistoče, visokih in številnih oken, ki nudijo veliko svetlobe, se ponaša tudi s fantastičnim pogledom na jezero in večji del posestva Bradavičarke.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://magic.highforum.net
Roseanna Scott
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 617
Age : 25
Kraj : Mars

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Ned Mar 18, 2012 6:35 am

Rose se je,nerodna kot je bila, spotaknila ob podboj vrat ki so vodila iz dekliških spalnic. Z nogo je nerodno stopila kot že neštetokrat poprej, vendar tokrat ni odnesla brez posledic. Gleženj ji je začel sunkovito zatekati in Rose je komajda še lahko hodila. Ker se trenutno zaradi stresa ni spomnila uroka ki bi pozdravil zlomljeni oziroma zviti gleženj se je šepajoče odpravila proti ambulanti. Poiskati je namreč želela zdravnico ki bi ji pozdravila gleženj.
Šepajoče se je vzpenjala po stopnicah do prizidka v prvem nadstropju. "Oh zakaj se ne morem spomniti uroka?" se je spraševala naglas, saj je bila bolečina v gležnju zmeraj bolj neznosna. Končno je prispela do vrat. Z muko je odprla stara mogočna vrata. Ker zdravnice ni bilo na spregled je odšepala na sredino prostora in jo začela klicati, a odziva ni bilo. Odločila se je da bo nanjo počakala na eni izmed postelj ki so bile lično razporejene ob stenah oziroma oknih, ki so bila tako ali tako po celi ambulanti. Ker je bila utrujena od hoje (šepanja) se je na posteljo kar ulegla. Upala je samo da zdravnica ne bo jezna ker bo morala na novo postiljati posteljo zaradi nje. Zaprla je oči in se poskušala umiriti, hkrati pa se je poskušala spomniti zdravilnega uroka. Naenkrat pa so se odprla vrata ambulante. Rose se ni ljubilo pogledati ali je prišla zdravnica ali ne, saj če je bila ona jo bo najbrž sama vprašala kaj za vraga počne v ambulanti.

(( Mathias Smile ))

_________________

Roseanna Scott


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mathias Aurel
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 77

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Ned Mar 18, 2012 6:31 pm

Bolečina v levem zapestju mu še vedno ni pojenjala, pa čeravno je od padca minil že slab teden. Na srečo je lahko pisal in počenjal vse običajne reči, kajti bil je desničar in tako ni bil paraliziran. Njegova nerodnost ga je spremljala že vse življenje, a je začuda le redko potreboval zdravstveno pomoč. Bodisi njegova maščoba, bodisi močne kosti so blažile njegove padce in tako jih je ponavadi odnesel zgolj z modricami. Ne glede na to pa ga je šolska zdravnica že prav dobro poznala, saj je bil v posameznem šolskem letu povprečno vsaj dvakrat pri njej. Vedno se je je vpričo njene strogosti rahlo bal in tako ga je presenetilo, ko mu je v prejšnjem letu dovolila uporabo njenih predragocenih pripomočkov. "Ne morem vedno letati okrog vas kadar vas to zapiči Aurel. Tudi jaz imam druge opravke in ti nikakor niso nepomembni. Tokrat bom dovolila izjemo, a glejte, da tega ne bom obžalovala!" Nato mu je natančno in precizno pokazala osnovne zdravstvene pripomočke in mu povedala, kaj mora v posameznem primeru storiti. "Če bo poškodba huda, pustite vse in me počakajte. Da se mi takrat tega ne dotaknete! Sva se razumela?" Še predobro sta se in Mathias je od takrat skrbno sledil njenim navodilom. Od tistega dne se je trikrat hujše poškodoval in dvakrat se je sam oskrbel, saj je šlo zgolj za ureznino oziroma udarnino. Pri tem je moral biti izredno previden, saj bi lahko bolniško sobo z njegovo nerodnostjo spremenil v cirkus, to pa bi bilo katastrofalno.
Tudi tokrat je že med potjo do ambulante razmišljal o poškodbi in na tiho upal, da bo v njej srečal zdravnico, saj je že sam bal lastne nerodnosti. Ko je tako odprl vrata in v ambulanti ni bilo nikogar, je žalostno zavzdihnil in se podal proti polici z različnimi prevoji in knjigami. Naenkrat je s pogledom ujel ležeče dekle, ki je po videzu sodeč prav tako potrebovala zdravstveno oskrbo in si jo najprej na hitro ogledal. Ob grbu leva, ki ji je počival na prsih, si je oddahnil in napravil nekaj kratkih korakov v njeno smer. "Amm, zdravnice še nekaj časa ne bo. Zdi se mi, da ob tej uri vedno malica" je zamomljal in nerodno prestavil noge. "Je hudo? Poškodba mislim." Rahlo se je nasmehnil, a je zaradi novega sunka bolečine kmalu spustil kotičke ust.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Roseanna Scott
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 617
Age : 25
Kraj : Mars

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Ned Mar 18, 2012 9:13 pm

Rose se je zdrznila ob nagovoru tujca. Sunkovito se je dvignila pokonci a je to hitro obžalovala saj ji je skozi gleženj sunila močna bolečina. "Se hecaš? Zakaj morajo imeti malico ravno sedaj?" je potožila. "Vedno huje je. Gleženj mi vedno bolj zateka in sumim da je zlomljen" je odgovorila na fantovo vprašanje. Na videz ji je bil sicer znan, in po grbu je vedela da je iz Pihpuffa, a njegovega imena res ni vedela. "Moje ime je Roseanna, ti pa si?" je povprašala, saj ni hotela izpasti nevljudna, če ji je fant pred njo že povedal da je zdravnica trenutno na malici. "Hej se mogoče ti spomniš uroka ki pozdravi zlomljene kosti? Jaz se ga nikakor ne morem spomniti, pa mi ga je zdravnica enkrat že povedala" je dejala Rose in se kislo nasmehnila. Bolečina v gležnju je bila prehuda, da bi ji na ustnicah kraljeval njen običajni nasmešek. "Spomnim se samo da moram po izrečenem uroku popiti še nek nagnusni sirup" je potarnala in upajoče pogledala sogovorca. "Kaj pa je tvoj razlog za obisk ambulante?" je radovedno povprašala, saj na njem ni bilo opaziti vidnih poškodb, čeprav se ji je zdelo da je mogoče nekaj narobe z njegovo levo roko.

_________________

Roseanna Scott


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mathias Aurel
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 77

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Mar 19, 2012 2:02 am

"Zlomljen gleženj?" je zmedeno ponovil debelušni fant in se popraskal po glavi, kot je to tako pogosto počenjal. To je zvenelo hujše, kot zgolj površinske rane in pamet mu je dopovedovala, naj se raje umakne in pokliče šolsko zdravnico, toda začuda se je takrat spomnil besed, ki so se uporabljale pri zdravljenju kosti. Sam si sicer na srečo kosti še nikdar ni zlomil ali zvil, toda v petih letih življenja na Bradavičarski akademiji se je naučil marsičesa in to ne le pri urah. Ker je bil po naravi radoveden, kar je zadevalo znanja, se je iz knjig pogosto naučil stvari, ki so se jih učili v višjih letnikih. Kadarkoli je vadil take uroke, je to počenjal na skrivaj, da ga drugi niso videli in bi se mu začeli posmehovati vpričo neuspeha. Predramilo ga je dekletino stokanje, ki se je predstavila kot Roseanna in takoj je vedel, kaj mora storiti. "Jaz sem Mathias, moj obisk ambulante pa je zanemarljiv v primerjavi s tvojim. Počakaj, da pogledam." Počasi se ji je približal in se s svojimi debelimi prsti prav nežno dodaknil Roseannine bolne noge. Blago hlač je rahlo povlekel navzgor, da se mu je razprl pogled na poškodovan gleženj in segel po palici. "Ne skrbi, to bo hitro. Bil sem že priča podobnim zdravljenjem, tako da vem kako poteka." Vsaj mislim. Konico palice je približal gležnju, za hip zatisnil oči in zamrmral dvojico besed "Brackium Emendo!" Palica je modro zažarela in zdelo se je, kot da je svetloba vdrla skozi dekletino kožo. Ko je končal, si je zadovoljno pokimal in odhitel do kozarca z neprijetno zelenkasto tekočino, ki je stala vrh bele omare. Rahlo je bil ponosen nase, da se tako dobro znajde in pomislil na zdravničin presenečen obraz, ko bi ga zdaj videla. Z zadovoljnim nasmeškom je segel po kozarcu, se zasukal in se napotil nazaj do postelje, kjer je ležala Roseanne. "Samo še ta sirup spiješ in tvoje zdravje bo v nekaj dneh dobro. Kar se pa mene tiče..." Tisti hip je stopil na mesto, kjer so bila tla vlažna, noge mu je istočasno povleklo narazen in kozarec je presenečen izpustil iz rok. Kar je sledilo, je bila prava katastrofa. Po vsej svoji dolžini je treščil ob tla in to ravno na bolečo roko, vsa vsebina nagnusnega sirupa pa se je razlika po njegovi obleki in tleh. Bilo je, kot da bi bruhal in tisti hip ni vedel, ali se naj razjoka ali prebuda. Počutil se je tako nemočnega in osramočenega, da ni imel niti volje do tega, da bi se dvignil.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Roseanna Scott
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 617
Age : 25
Kraj : Mars

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Mar 19, 2012 8:19 am

Fant se ji je predstavil kot Mathias. Ko je prišel bližje ji je previdno in hkrati nežno povlekel hlačnico navzgor da je lahko pogledal njen zatečeni gleženj. Rose se je mukoma nasmehnila ko ji je povedal, da pozna zdravilni urok. Res je bila vesela, saj je bila bolečina neznosna, in bog ve še koliko časa bi morala čakati zdravnico. "Mhm uredu" je zamrmrala ko ji je povedal kaj bo storil. Zaprla je oči in čakala na najhujše. Začutila je nekakšen mraz ki se je dotaknil njene kože. Učinkovanje uroka je začutila, ko se ji je po gležnju začela širiti prijetna toplota. "Upam da sirup ni tako nagnusen kot vsi pravijo" je potarnala, saj sama dejansko ni vedela kakšnega okusa je sirup, ker še nikoli ni imela ničesar zlomljenega. Mathias se je odpravil po sirup, in ko se je že vračal nazaj proti postelji na kateri je ležala, mu je spodrsnilo na tleh in padel je na tla. Seveda pa je padel tudi kozarec v kateri je bil zdravilni sirup. "Joj si uredu?" je prestrašeno vprašala Rose. Upala je samo da ima zdravnica še kakšen kozarec zdravilne tekočine, ker če ga nima je to znalo predstavljati kar precej nevšečnosti za Rose.


_________________

Roseanna Scott


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mathias Aurel
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 77

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Čet Mar 22, 2012 1:51 am

"Tristo Merlinovih brad! Mar v življenju ne morem imeti sreče?" je tiho zaklel Mathias, še vedno ležeč na tleh. Čutil je spolzko tekočino, ki mu je polzela po vseh nepokritih delih telesa, a še hujši je bil vonj. Predstavljal je nekakšno mešanico bruhanja in starih nogavic, pa še te so imele boljši vonj. Imelo ga je že, da bi se razjokal, a to ne bi zadeve rešilo. Le še osmešil bi se pred starejšim dekletom in poleg tega tvegal, da ga opazi še kakšen obiskovalec ambulante, ki bi se v tistem znašel v prostoru. Počasi se je skobacal na kolena in se pripravil da vstane, ko ga je ogovorila zaskrbljena Roseanna. "Lahko bi bil bolje, a zaenkrat še živim" ji je precej nejevoljno odvrnil in nazadnje le vstal. Njegov šolski plašč je bil sluzasto zelen, tudi po rokah in na obrazu je čutil umazanijo, na tleh pa je bila majhna zelenkasta luža. Za hip je premišljal, kaj bi bilo najboljše storiti in kmalu se mu je posvetilo. Izpod plašča je potegnil palico, jo usmeril proti luži na tleh in tiho zamrmral "paro". Po teh besedah je konica palice rahlo zažarela in že naslednji hip je zelena tekočina na tleh pričela izginjati. Ko so bila tla navsezadnje čista, je urok usmeril še proti svoji obleki in jo vsaj deloma očistil nadležnega smrdečega sirupa, nazadnje pa si je pri umivalniku še spral obraz in roke. Vsaj steklenica s sirupom se pri padcu ni razbila in na srečo je v njej bilo še nekaj tekočine, tako da jo je Mathias hitro vzdignil in z njo pohitel do ležečega dekleta. Roka ga je bolela kot tristo hudičev, a najprej je želel opraviti svoj dogovor in učenko pozdraviti, če je to le bilo v njegovi moči. "To kar se je zgodilo, je bolje zamolčati" je z rahlim nasmeškom dejal in preostanek tekočine iztočil iz steklenice v kozarec, ki je stal na omarici zraven postelje. Samo upam, da je ne bom zapravil. S tresočimi rokami je kozarec previdno ponesel do Gryfondomkinih rok in ji ga stisnil v dlan. "Zdaj pa poskušaj spiti vse. Vem da je grozno, a splača se. Pomisli, da piješ sladki jagodni sok." Pogledal je naokrog in nedaleč stran zagledal stol, na katerem je bilo samo nekaj odej. Odložil jih je na sosednjo posteljo in utrujeno sedel nanj, saj je bil za stanje preveč razstresen.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Roseanna Scott
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 617
Age : 25
Kraj : Mars

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pet Mar 23, 2012 7:31 am

"No seveda bi lahko bilo bolje, vendar me veseli že to da si trenutno uredu" je dejala Rose, še vedno šokirana nad dogodkom. Mathias je najprej poskrbel da na tleh ni bilo več sledu napoja, nato pa je očistil še svojo obleko. S tal je pobral steklenico v kateri je bilo še nekaj napoja in jo odnesel do Rose. "O čem govoriš" je dejala Rose in mu tako dala vedeti da nesrečnega pripetljaja ne bo omenjala pred nikomer. Mathias je sirup previdno prelil v kozarec in ga ji ponudil v roke. S tolažečimi besedami ji je naročil naj ga popije. "Jagodni sok praviš? Zakaj pa ne?" je dejala Rose in na dušek spila nagnusni sirup. Ko je začutila okus jo je po celem telesu streslo od gnusa. "Česa tako nagnusnega pa nisem še nikoli pila" je potožila in upala da ji ne bo treba nikoli več piti česa podobnega. V gležnju je začutila rahlo zbadanje kar je pomenilo da je napoj začel delovati. V naslednjem trenutku je zakričala od bolečine. Matias, ki se je medtem ko je Rose pila napoj dobesedno sesedel na stol v bližini, je kar poskočil ob njenem kriku. "Oprosti, nisem te hotela prestrašiti" se je Rose začela takoj opravičevati. "Mislim da se je moja kost pravkar povrnila v pravo stanje" je dejala in pogledala proti gležnju. Oteklina je popolnoma izginila. Rose se je odločila da je bolje da še malo počiva, saj ni hotela takoj obremeniti še pred kratkim poškodovanega gležnja s tem, da bi takoj stopila nanj.

_________________

Roseanna Scott


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Mathias Aurel
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 77

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sob Mar 24, 2012 2:47 am

"Navadno so najbolj nagnusne stvari najbolj koristne" je poklapano dejal Mathias in se spomnil vseh pridig njegovih staršev, kako naj spremeni prehrano. Seveda, zelenjava bi mu še kako koristila in z njeno pomočjo ne bi le izgubil nepotrebnih kilogramov. Bil bi tudi zdrav, čil in vitalen in zmogel bi stvari, ki jih zdaj za noben svet ne more. Spet po drugi strani so bila tukaj zdravila, tako čarovniška kot nečarovniška, a vsa so imela podobne učinke. Bolj odvratna so bila, bolj so zdravila in večje koristi so prinašala. To vse je Mathias kajpada vedel, a sam ni premogel tiste trdne volje, ki bi mu omogočila misli realizirati. Pečeni krompirčki, sladki sokovi, pohani zrezki, vse to je bilo preveč mamljivo, da bi se jim fantov želodec lahko uprl. Zmedeno je zavzdihnil in že naslednji hip od groze poskočil, saj ga je dekletin klic povsem presenetil. Presneta reč pa ta dekleta! Me bo enkrat ob njih še pobralo mu je šinilo skozi glavo, a bil je kajpada tako vzgojen, da svoje nejevolje ni stresal tudi z besedami. "Nič hudega" se je kislo nasmehnil in začel s plašča praskati strjene ostanke smrdečega sirupa, ob katerem se mu je želodec obračal. Z Roseanno ne bi nikdar menjal, saj si je lahko prav predstavljal okus zdravila v ustih. "Super, potem pa je vse vredu. Mislim, da z mojega zdravljenja danes ne bo nič, tako da je bolje, da te pustim v miru počivati. Pa tudi zdravnica se nekam dolgo mudi." Pogledal je skozi okno, kot da bi mu sijoče sonce namignilo uro in za hip strmel skozi. Razmišljal je, ali bi morda še malo ostal ob Gryfondomovki, toda smrad na telesu ga je preveč motil, da bi ga lahko še dolgo trpel. Zato se je počasi dvignil, stol potisnil nazaj k steni in se prijazno obrnil k dekletu. "Nič, ta smrad na telesu me naravnost ubija, zato se bom moral posloviti. Veseli me, da sem ti pomagal in najbrž se spet kmalu vidiva. Dobro okrevaj in srečno." Segel ji je v roko, se še enkrat nasmehnil in zatem nekoliko zmedeno odkorakal proti ambulatnim vratom. Če ga zdravnica ne bo videla, bo to še toliko bolje. Roseanno je resda ozdravil, a ambulatna tla je prav grdo zaznamoval, poleg tega pa ji je izpraznil celotno stekleničko zdravilnega sirupa. Med potjo je razmišljal o marsičem, najbolj pa o uspešnem zdravljenju, ki mu je še nekoliko dvignilo njegovo samozavest.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Roseanna Scott
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 617
Age : 25
Kraj : Mars

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sob Mar 24, 2012 6:24 am

"No kot kaže je tudi tale nagnusna stvar koristna, saj me gleženj ne boli več" je pokomentirala Rose dogajanje pred njenim krikom. "No ja upam da kje srečaš zdravnico ki te bo lahko ozdravila, karkoli že pač moraš ozdraviti" je dejala in se nasmehnila. "Seveda, ti kar pojdi, sama bom tu še nekaj časa potem pa bom odšla v dom" je dejala Rose, ko je Mathias dejal da bo odšel. Rose je segla v ponujeno roko in se svojemu 'zdravniku' še enkrat nasmehnila. "Hvala za pomoč" je dejala. Brez njega bi bolečine v gležnju trajale še kar nekaj časa. Dokler nebi zdravnica prišla z malice.
Ker Rose nikoli ni mogla biti dolgo na miru se je kar hitro po Mathiasovem odhodu odločila da odide tudi sama. Previdno se je usedla na rob postelje in položila zdravo nogo na tla. Oprla se je nanjo, nato pa je na tla položila še nekaj časa nazaj poškodovano nogo. Odšepala je do vrat. Tam pa se je spozabila in z polno slilo stopila na nogo ki je bila prej poškodovana. Presenečena je ugotovila da je sploh ne boli več. Čeprav je noga ni več bolela je Rose iz same previdnosti raje ni preveč obremenjevala. Odšla je v dom.

_________________

Roseanna Scott


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Ned Apr 08, 2012 9:51 am

Ko je gledala epruveto, ki je padala, se je vse upočasnilo. Zaznala je Victorio, ki se je pognala, da bi prestregla posodico, vendar bilo je prepozno. Ko je stekleničko prijela, se je tekočina že iztekla v zvarek.
Učitelj jih je že na začetku ure opozoril, naj bodo danes še posebej pazljivi. Napoj, ki so ga varili, je bil hitro vnetljiv in zelo eksploziven, zato so morali paziti, kaj z njim počnejo, Natalie pa je vanj po nesreči ravnokar izlila skoraj deciliter kačjega strupa, čeprav je bilo potrebnih le nekaj kapelj. Vedela je točno, kaj se bo zgodilo naslednje.
To pa še ne pomeni, da ni bila presenečena in pretresena, ko ji je kotel razneslo naravnost v obraz, sila udarca pa jo je vrgla nazaj. Z glavo je udarila ob tla in zadnja stvar, ki se jo je spomnila, preden jo je požrla tema so bili prestrašeni kriki, ki so jo obdajali.

Prva stvar, ki jo je začutila, je bila bolečina. Bolelo jo je vse, vsak ud, vsaka koščica v telesu. Najbolj od vsega pa so jo bolele oči. Prav žgale so jo. Hotela jih je odpreti, vendar je začutila le še hujšo bolečino in nemudoma prenehala s svojim početjem. Poleg oči jo je zelo bolel tudi zadnji del glave. Verjetno se je morala kam precej močno udariti, vendar se ni in ni mogla spomniti kako, ne glede na to, kako močno se je trudila. Nekje v daljavi je naenkrat zaslišala glasove, nekdo se je približeval po hodniku. Ko so se glasovi približali je enega prepoznala kot glas prijazne šolske zdravilke, drugega pa kot glas predstojnika njenega doma in učitelja čarobnih napojev. Počutila se je nadvse nelagodno, ker ju ni mogla videti, vendar si ni upala storiti nič z očmi, saj se je bala tiste neznosne bolečine. Hotela je spregovoriti, da bi čarovnika opozorila nase, vendar ugotovila, da je njeno grlo popolnoma suho in izbruhnila v sunkovit kašelj, ob katerem jo je bolel vsak delček telesa. "O Merlin, zbudila se je!" je vzkliknila zdravilka in Natalie je slišala čevlje, ki so stekli k njeni postelji. "Kako se počutiš, ljubica? Joj, kako kašljaš. Na, kozarec vode!" Spolzgadovka je končno umirila napad in ob roki je začutila hladno steklo kozarca. Počasi in previdno ga je prijela ter ponesla k ustom in pila, hladna voda pa ji je blažilno tekla po izsušenem grlu. Ko je popila, je roko iztegnila nekam v prazno in čutila je drugo dlan, ki ji ga je vzela. Ko se je prepričala, da sedaj lahko govori, se je oglasila in se presenetila s povsem šibkim in izmučenim glasom. "Kaj se mi je zgodilo? Ničesar se ne spomnim... In moje oči! Grozno bolijo! Kaj je z mojimi očmi?!" Zdravilka jo je potrepljala po roki, da bi jo umirila, preden ji je odgovorila. "Lepo po vrsti, ljubica. Najprej mi povej, kje te boli. Oči, v redu kje še?" V drugačnih okoliščinah bi se zlatolaska takoj uprla in zahtevala, da ji razložijo kaj se dogaja, vendar je bila izmučena in izgubljena, zato je raje ubogala. "Povsod. Vse me boli. Čeprav mogoče malo bolj zadnji del glave..." Zdravilka je zamrmrala tih 'aha', potem pa se je odmaknila od njene postelje, kar je Nat začutila kot izgubo toplote. Ugotavljanje stvari brez vida je bilo vsekakor prav nadležno nepraktično. "Kaj se ti je zgodilo izveš takoj, ko se zbudi tudi tvoja prijateljica. Najbolje da zdaj poči...O, poglej, ravno prav!" Slišala je hitre korake in šumenje obleke, kar je bila zdravilka, ki je verjetno šarila okoli Victoriine postelje. Kako pa to, da se naenkrat spomnim, da je Victoria tam? Kaj zaboga sva naredili, da sva pristali v ambulanti?

[jap, trenutek resnice Very Happy]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Ned Apr 08, 2012 8:57 pm

Močna eksplozija, kriki, bolečina in... in... tema, črna tema, ki ji kar ni bilo konca... Preplašeno se je zbudila, vendar oči ni odprla. Še vedno je mirno ležala na hrbtu kot, da spi. Iz sosednjih postelj je lahko slišala tih pogovor, in lahko bi prisegla, da je en glas pripadal Natalie. Ni se spomnila kje je bila, niti ne kaj se je zgodilo. Bilo je kot navaden dan, ko se je zgodaj zjutraj zbudila za novi dan.Oh, ja. Kaj kmalu bodo pritekle Nat in nadležne cimre in me s kakšnim umazanim trikom vrgle pokonci. Ah, ja. Kaj kmalu... kmalu... Počakaj malo. Oči ni odprla. Le planila je pokonci, da jo je vse zabolelo. Nemočno je zopet padla vznak. Šele zdaj se je zavedela kje pravzaprav je Oh, krasno, zares krasno... Kako jo je bolela glava. In kako jo je paklo, pekel jo je obraz. Hotela je odprei oči, pa ni mogla. Zakaj ni mogla?
Zaslišala je zdravilko, ki je pritekla do njene postelje. Gotovo ji napoj še zmeraj praskajo iz obraza, je besno razmišljala. »Si spet z nami ljubica?« Victoria je potiho zaječala, ko je glavo obrnila v smer glasu »Kaj se je zgodilo... mislim, kaj se dogaja. Zakaj me tako peče obraz.« Zdravilka je bila nekaj časa tiho. »Vse bo še v redu dragica. Tebi in tvoji sošolki bomo vse razložili.« Rjavolaski, vsaj upala je, da ji tudi lasje niso zgoreli, odgovor ni bil všeč »Mi lahko razložite, kaj je z mojim obrazom? Ali pa niste dovolj sposobni, da bi mi niti tega ne morate obrazložiti.« Spolzgadovka je kaj kmalu obžalovala svoje besede. Kakor ponavadi je malo preveč nesramno obravnavala ljudi, ki so ji hoteli pomagati. Zdravilko, ki je skrbela zanjo, nesramni odgovor očitno ni motil »V šoku si. Vse bo v redu. Opekline na obrazu smo uspeli pozraviti.« Vic ni bilo čisto jasno zakaj je glagol 'uspeti' povdarila, pa je tudi ni zanimalo »Natalie?« je tiho poklicala »Trenutno tvoja prijateljica potrebuje počitek, tako kot ti.« Zravilka je Victorio, ki se je medtem nezavedno nekoliko dvignila, porinila nazaj v blazino. Rjavolaska se ni imela namena upirati in je pustila, da se ji je glava pogreznila v mehkobo.
Takrat pa ji je nekaj privrelo na dan. Prijel jo je tak kašel, da bi najraje izkašljala vse kar je ima v telesu, ven. Po nekaj sekundah močnega kašlja, ji je v rokah pristal mrzel kozarec, katerega vsebino si je brez vprašavanj zlila v goltanec. Oh, krasno Tisto nekaj, je bilo tako ogabno, da ji je šlo na bruhanje. To je zdravilka očitno pričakovala in ji v roke potisnila posodo »Pa ne tako hitro! Tvoj želodec ni navajen!« Slabost je potlačila in svoje uboge mišice naslonila nazaj. »Torej... me obe slišita?« Kaj je že spet. Zravilka je nekoliko pretiho začela »...Kar vama bom povedala,... vaju bo sprva zelo šokiralo...« Kmalu je nekoliko hitreje in bolj živčno nadaljevala »... Ampak vse se da popraviti!« Victoria, tokrat že malo bolj živčna, je obrnila glavo z že vedno zaprtimi očmi, proti zdravilki »... vajne oči... niso zaprte...«

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Apr 09, 2012 8:15 am

Zdravilka se je tiho pogovarjala z Victorio na sosednji postelji, zlatolaska pa je poizkušala upoštevati njen nasvet in se je trudila umiriti in zaspati. Ni šlo, bolečina je bila daleč prevelika, in njene oči… joj, kako so pekle! Njena sošolka na desni se je zaradi nečesa očitno razburila in dvignila glas, vendar jo je gospa kmalu pomirila. In potem je zaslišala svoje ime. “Vic? A si v redu?” Vprašanje je bilo sicer precej neumno, glede na to, da se je po vsej verjetnosti obema zgodila enaka stvar, vendar se je Natalie vseeno čutila dolžna vprašati. Skoraj v istem trenutku je rjavolaska doživela precej podoben napad kašlja, kakor ga je prej izkusila sama, ko pa je končno umirila svoje grlo, je spregovorila zravilka, dovolj glasno, da sta jo obe jasno slišali.
Ko je začela govoriti, jo je neprijetno stisnilo v želodcu. Nekaj je bilo hudo narobe, če pa naj bi ju šokiralo, je bilo verjetno še hujše, kot se je sprva bala. In, JOJ, kako so jo bolele oči! Zdravilka je nadaljevala in bila je vedno bolj napeta, ko pa je končala, je Nat brez besed obležala. Njune oči niso zaprte? Ampak, če je imela odprte oči, potem bi pač morala videti! Zakaj je bilo torej vse strašljivo temno?! Nekje v globini pljuč je našla dovolj zraka, da se je tiho oglasila. “Ampak… saj nisva slepi, kajne? Gospa, ali bi nama lahko prosim povedali, kaj se je zgodilo?” Sledila je kratka tišina, potem pa se je prvič oglasil učitelj za napoje, na katerega je zlatolaska vmes že povsem pozabila. “Imeli sta nesrečo. Predvidevam, da vama je po nesreči kaj padlo v kotel, videl pa sem samo, ko vama je napoj razneslo naravnost v obraz in vaju vrglo ob tla. Doživeli sta hude opekline na obrazu in obe imata lažji pretres možganov, zaradi močnega udarca v glavo. Vajine oči pa… No, upam si reči, da ne izgledajo lepo. Opekline na obrazu vama je naša gospa Herba pozdravila, tudi pretres je v redu, vendar vajine oči… No, potreben bo zelo zahteven napoj, ki pa ne bo pripravljen še kakšne dva tedna, čeprav se ga bom lotil še danes. Kolikor sem razumel našo zdravilko, bi bilo prenevarno, da bi poizkušali vajine oči zdraviti s kakšnimi uroki in izgledajo… Morda bi bilo dobro, da bi med tem časom nosili kakšne… preveze?” Nataliini možgani so počasi predelovali vse podatke in bila je precej prepričana, da bi izbruhnila v jok, če bi bila tega zmožna. Njene oči, njene lepe sivo modre oči, uničene, razmesarjene…

[Fenris, sedaj se lahko pridružiš Smile]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Apr 09, 2012 9:50 am

Iz hodnika na drugi strani vrat se je zaslišal ropot kovinskih vrčev po tleh. Kaj kmalu pa se je zaslišal tudi močno povzdignjen glas, katerega ton je tudi skozi debela hrastova vrata jasno kazal jezo in zaskrbljenost:
"...in če me ne spustite k njej pri tej priči, bom začel razstreljevati vse v bližini, začenši z vrati!"
Sledil je trenutek pridušenega govora, nato pa se je glas spet oglasil, tokrat že prav razjarjeno:
"Tudi če bi izgledala kot 3000 let staro truplo cesarice Nefretete me to ne bi ustavilo. Hočem jo videti ta trenutek, pa tudi če se moram zato dvobojevati z ravnateljem!"
Odgovora osebe, s katero se je glas pogovarjal, ni bilo slišati, so pa se trenutek zatem vrata odprla in skoznja je z nečloveško hitrostjo pritekel prepoten, zadihan in v obraz zaripel Fenris. Ko je zvedel kaj se je zgodilo pri uri napojev to jutro je stekel od učilnice za Starodavne Rune v šestem nadstropju pa vse do ambulante v pritličju ne da bi se vmes ustavljal, skupine ljudi pa pred seboj odbijal z Depulsom. V hipu je bil pri edinih dveh posteljah, pri katerih sta stala zdravilka in profesor za napoje.
"Nat," je začel, nato pa se je njegov glas zlomil, ko je videl njen obraz. Oziroma natančneje njene oči. Koža okrog njih je bila nagubana, kakor da bi jo ožgala kislina, namesto dveh čudovitih draguljčkov v barvi poletnega viharja pa sta v očesnih duplinah ležali dve popolnoma beli kroglici.
Planil je k njej, pokleknil ob posteljo in jo z eno roko prijel za dlan, z drugo pa njeno navidez nepoškodovano lice.
"Nat, me lahko slišiš? Odgovori mi!" Njegov glas je bil strupen koktejl neskončnih skrbi, brezmejne žalosti, in tresenja ob robu joka. Še preden bi bila zmožna karkoli odgovoriti je že privlekel palico iz žepa in...

...jo izgubil. Obrnil se je in videl profesorja za napoje, ki je v rokah držal poleg svoje tudi njegovo palico. Fenris je že pomislil da bi ga razorožil s pomočjo prstana, ko je moški spregovoril:
"Poslušaj fant, razumem da si pretresen, ampak poskusi uporabiti možgane. Res misliš da ne bi že sami česa poskusili, če bi se dalo težavo rešiti z enim zamahom palice? Zdaj pa se umiri in pusti zdravljenje za to veliko bolj usposobljenim strokovnjakom."
To rekoč mu je podal palico, zdravilka pa je na hitro ponovila kaj se je zgodilo in kako bodo nastalo škodo uspeli popraviti čez nekako pol meseca. Fenris je prvič odkar je izvedel za nesrečo zagnal svoje misli preko čustvenih nagonov, in sedaj se je počutil kot neumen in prenagljen otrok.
"Ampak, ampak..." je zajecljal, "Kaj pa Prečna ulica? Nokturna ulica? Mednarodno združenje zvarkarjev? Črni trg? Kaj res nihče nima tega napoja na zalogi?" Profesor je izgledal, kot da bi se najraje počil po čelu. Počasi, kakor da bi govoril umsko zaostalemu, mu je razložil:
"Poslušaj, tudi na to sem že pomislil, ampak preden razpošljem sove in te dosežejo svoj cilj, se vrnejo z odgovorom, potem odpošljem naročilo in preden ga dobim, bo minilo ravno toliko časa kot če bi napoj sam zvaril, če ne več. In seveda je takole dosti cenejše, ker imamo na Bradavičarki nekaj zelo kvalitetnih surovin, ki se jih drugače težko dobi. Zdaj pa mi nehaj soliti pamet, sicer te bom poslal ven."
Čeprav bi ga Fenris zaradi zadnjih dveh stavkov najraje mahnil. Kar mislil si je lahko, kako se zvarkarju zdi pol meseca slepote odlična lekcija, kako učenci nikoli več ne bi pozabili na potrebno natančnost. Vendar pa ni mogel oporekati njegovim prvotnim argumentom. Sicer ni vedel če bi res trajalo tako dolgo, vendar je bil profesor dovolj trdno odločen, da ni več videl smisla v nadaljnjem prerekanju.
Obrnil se je nazaj k osebi, ki mu je pomenila več kot vsi ostali v sobi, jo prijel za dlan in jo poljubil nanjo. Ni si je drznil poljubiti na obraz, da ji ne bi s tem ponesreči prizadejal bolečine. Namesto tega jo je spet nagovoril:
"Natalie? Jaz sem, Fenris. Prosim reci kaj..."

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Apr 09, 2012 8:27 pm

Nekaj ji je spolzelo po licu. gotovo je kri, je besno in že skoraj prizadeto pomislila Victoria. Ni bila slepa, ni morala biti slepa. Nikogar ni krivila za nesrečo. Večino je kar sama pripomogla k temu, da se je cela epruveta zlila v napoj. Tako, da je lahko samo ona slišala si je potiho šepetala »Bila je samo nesreča, samo nesreča. Nobena ni bila zares kriva. Nat jo je zbila in jaz... jaz sem naredila vse hujše.« Na sebi je čutila poglede, očitno ni bilo dovolj tiho. »Bodo... bodo take kot so bile prej profesor, ali...« Glas se ji je zlomil. Svoje oči je imela rada, in ne samo rada, oboževala jih je... potrebovala. Živčno je stisnila svojo odejo, ki je nekoliko zamotana ležala prek nje in poskrbela, da ji je bilo že kar pošteno vroče. »...Bodo take kot so bile prej?« Je zopet tiho vprašala. V glavi se je lahko kar predstavljala kako grozno bi lahko izgledale, verjetno bi bilo kot, da bi jima kdo v glavo vstavil dve stekleni kroglici. Vid bo napoj morda povrnil, a lepoto ne bo.
Predramil jo je glas profesorja za čarobne napoje »Če bo šlo vse po sreči bodo take kot so bile, pri tebi gospodična Aurea, ne bi smeli biti veliki problemi...« Rjavolaska se je izmaknila roki, ki jo je poskušala spet potisniti nazaj, in se dvignila pokonci, kot struna. Tega položaja ni zavzemala prav dolgo saj so ji bolečine to uspešno preprečile. Z ostrim glasom je bolj že zahtevala odgovor »Kaj?« Učitelj je nadaljeval z bolj pomirjajočim glasom, ki jo je pogreznil nazaj v posteljo. »Možno, da bodo samo malo večji problemi z... no, barvno raznolikostjo.« Spolzgadovka je dobro vedela na kaj namiguje. Rodila se je z dvobarvnimi očesi, enim karamelnim rjavim, enim nevihtno sivim. Njunima lepima očesoma, ki sta strašila nižje letnike, jo naredila zanimivo in...

Kot bi jo nekdo brcnil v zadnjico, se je iz hodnika zaslišal privzdignjem glas, ki je po vsej verjetnosti pripadal fantu. No, ne po vsej verjetnosti ampak, je pripadal fantu. Nekdo je privihral v ambulanto ves živčen in na trnih, bi predvidevala. Po zvokih sledeč je pokleknil poleg Nataliine postelje. Že isto sekundo jo je nagovoril Torej so govorice resnične. Kaj pa je govorila? Zdaj defninitivno ni bilo čas, da se ukvarja s govoricami, ki so jih k njej prinesle cimre, pa če so resnične, ali ne. Samo predvidevala je lahko kdo je oseba poleg Nat. Sama ni imela nikogar zaskrbljenega, ki bi pritekel k njeni postelji, tudi njena mama bi najraje videla, da se v napoju cela scvre. Raje je prisluhnila kaj se dogaja. Tudi profesor je bil zdaj tam.
Spet jo je prijel kašelj. Potipala je po mizici za tisto ogabno tekočino. Nekdo ji jo je potisnil v roke. Ni zapravljala časa in na dušek spraznila kozarec in pograbila posodo, ki je še zmeraj počivala poleg nje. Na srečo tudi tokrat iz nje ni prilezlo kaj ogabnega. Zdravilka zraven je zavzdihnila tako glasno, da so jo lahko vsi slišali. Že prej jo je opozorila naj ne pije tekočine na tak način, ker čene bo slej ali prej iz nje kaj priteklo. Rjavolaska se je obrnila v smer Nataliine postelje in upala, da se ne bo osmešila, ter gledala nekam popolnoma drgam »Torej... Kdaj boš pritekel sem in me začel daviti, ter govoriti, da sem jaz vsega kriva?« To ni govorila iz heca, niti ne iz razloga, da bi nekoliko spremenila turobno ozračje. To je govorila ker je nekako že pričakovala, da se bo to zgodilo.

[TA DA! Your turn Nat? Very Happy ]

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Apr 09, 2012 10:55 pm

Bila je v popolnem šoku in Victoria je namesto nje vprašala tisto, česar se je tako bala. Lahko si je prestavljala, kakšne izgledajo njene oči. Dve preprosti, brezizrazni beli kroglici, kot bi ji nekdo v jamice vstavil ping pong žogici. Ko je učitelj povedal svoj odgovor, si je tako oddahnila, da bi se najraje na ves glas zasmejala, vendar se je vzdržala. Sicer je čutila resnično simpatijo do prijateljice, pri katere posebnih očesih bi očitno znali biti večji problemi, vendar je bila tako olajšana, da se ni mogla pripraviti do tega, da bi žalovala za sošolko, naj je bilo še tako kruto.

Premotili so jo glasni zvoki, ki so sodeč po smeri prihajali od vhoda v ambulanto. Nekdo se je drl in kregal, naj ga spustijo noter in njegovi komentarji so bili pravzaprav precej zabavni. Težka vrata so se končno odprla in razjarjena oseba je stekla noter in naravnost do njene postelje. Na licu je začutila toplo dlan, še eno pa v svoji roki in nemudoma je vedela, kdo kleči ob njeni postelji. Seveda, vroče novice so se po Bradavičarki širile hitreje kot poletni požar po suhem travniku, zato ni bilo čudno, da je Fenris že vedel za njeno nesrečo. In to je v njej zbudilo zelo čuden vihar občutkov. Bila je prestrašena, da se mu bo zdela ogabna, izmaličena kot je bila, zaskrbljena, da je ravnokar verjetno pretekel pol graščine, da je prišel do nje, presenečena, da je uspel priti v ambulanto, ko so bili ponavadi glede obiskovalcev tako striktni, najbolj od vsega pa je bila enostavno srečna, da je ob njej.
Navkljub vsemu pa je bila tudi precej prestrašena, saj je njen fant zvenel zelo šokirano in pretreseno. Ni vedela, zakaj, ali kaj se je vmes zgodilo, in bilo je nadvse neprijetno, vendar se je njen obiskovalec sedaj pogovarjal z učiteljem za napoje. Svetlolasec se je z njim kregal glede napoja, ki ga bodo potrebovali, da popravijo njene in Victoriine oči. Očitno se mu je dva tedna zdela veliko predolga doba. Nat se je z rokami dvignila v sedeč položaj in se s hrbtom naslonila na rob postelje. Na hrbtni strani dlani je začutila njegove ustnice in vedela je, da je njegov pogovor z učiteljem zaključen. “V-vem, da si ti… Vesela sem, da si prišel,” mu je šibko odgovorila, potem pa poiskala njegovo roko ter ga narahlo potegnila, upajoč, dab o razumel in sedel na posteljo poleg nje.
Rjavolaska na sosednji postelji je spet izbruhnila v kašelj, kar je pritegnilo Spolzgadovkino pozornost. Opazila je, da se je že navadila približno orientirati po zvokih in bila je presenečena nad svojo lastno prilagodljivostjo. Ko je Vic umirila svoj kašelj in spregovorila, pa bi najraje vstala, odkorakala do nje in jo močno udarila in ji izbila take misli in glave. “Vic, dobro veš, da nisi ti kriva! Kvečjemu sem jaz, ker sem zbila tisto neumno epruvetko! Če že kaj, si naju ti poizkušala rešiti! Ko bi steklo padlo v kotel, bi ga razneslo skupaj z napojem in potem bi iz naju mogli vleči še majhne šrapnele. Ne moreš se kriviti za to, kar se je zgodilo! In Fenris te tudi ne bo. Kajne, Fenris?” Ob zadnjih besedah se je obrnila proti njemu in mu hotela nameniti oster poged, ko se je zavedela, da tega ni zmožna. Zmrazilo jo je ob misli na njene brezizrazne oči. “Gospa, ali lahko dobim svojo palico, prosim?” Zaslišala je korake, potem pa je v dlani začutila dobro znano hrapavo površino lesa in ljubeče je pogladila palico, preden jo je usmerila v svoj obraz in zašepetala urok, še preden bi jo kdorkoli lahko ustavil. Zdravilka je sicer prestrašeno kriknila, vendar se je umirila takoj, ko je videla, da si je Natalie okoli oči enostavno pričarala belo svilo prevezo. No, vsaj upala je, da je taka. “Torej, jaz se ne morem več zadrževati tukaj, saj se moram lotiti varjenja. Saj boste zmogli sami, kajne?” S temi besedami se je učitelj poslovil in njegovi koraki so počasi zapustili ambulanto. Ko je nastala neprijetna tišina, je zlatolaska ubesedila vprašanje, ki jo je glodalo že nekaj časa. “Gospa, saj v ambulanti ne bova mogli biti dva tedna. Verjetno bova šli nazaj k pouku, kajne? Kako bo to delovalo za naju?”

[Phew, done Smile]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Tor Apr 10, 2012 7:14 am

Šele ko se je oglasila, je opazil da je na postelji sosedni od Natalie ležala še ena od njenih sošolk, s katero pa sta se poznala samo po imenu in izgledu. No ja, Fenris jo je poznal nekako toliko, koliko je (oziroma ni) ona slišala o njem, pa bi lahko le ugibal. Njen ton je bil nenavaden, niti očitno sarkastičen, niti užaljen, hkrati pa se fantu ni zdelo, da bi to rekla, če bi dejansko od njega pričakovala tak odziv. Še preden bi kaj pripomnil, je Natalie že hitela miriti prijateljico in iz tega je Fenris tudi ujel nekaj detajlov o tem, kaj se je dejansko zgodilo.
"Vse, kar sem slišal preden sem prišel sem, je bilo, da se je zgodila neka nesreča pri napojih in da sta obe v ambulanti zaradi hudih opeklin," je povedal in globoko vdihnil in izdihnil zrak. Profesor je rekel, da bo z njima vse v redu. Sicer bo trajalo dva tedna, morda dan ali dva več, vendar bosta potem takšni kot prej. To je bilo najpomembnejše.
Ker ga je Victoria praktično izzvala, je za odgovor potreboval dober razlog, zakaj ni storil tega, kar je predlagala. In ga je tudi našel.
"Nesreče se zgodijo tudi najbolj previdnim," je dejal, nato pa se obrnil v Victorijino smer. "In tudi če bi bila za vse skupaj ti kriva, mislim da davljenje ne bi ničesar izboljšalo. Ti bi mi zamerila, jaz pa bi se počutil krivega, in mislim da tega ne potrebujeva."
Nato je vstal in se sklonil k Natalie ter ji pritisnil nežen poljub na ustnice.
"Ne skrbi," je dejal, "tudi če bosta ostali tukaj te bom obiskal med vsakim odmorom in ti lahko prinesem zapiske od katerega od tvojih sošolcev ali sošolk. Če bom le lahko ti jih bom tudi prebral, sicer pa mislim da lahko za to prosiš tudi koga od ljudi ki delajo tukaj."

((Oproščam se za kratek post, danes me navdih ful ne mara XD))

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten


Nazadnje urejal/a Fenris Wolffe Tor Apr 10, 2012 11:14 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Tor Apr 10, 2012 7:52 am

[men se pa ne da več pisat neki uau postov tko, da je tole trenutno vse kar zmorem Very Happy ]

»Drugačen si kot sem si predstavljala. Vsaj nisi eden tistih zaščitniških tepcev.« Ni ji moralo iti na smeh. Čeprav si je oddahnila, da bo vse spet normalno, ji ni bilo všeč, če bo morala dva tedna gledai temo. Kakor je slišala in previdevala je ugotovila, da si je Nat že naredila prevezo. »Bi lahko tudi jaz dobila svojo palico?« Zdravilka ji jo je potisnila v roke. »Ne naredi česa neumnega.« Kaj pa naj bi naredila? Že tako je bila situacija pre bedna, da bi jo lahko še poslapšala. Taki uroki ji niso šli ravno od rok in se je nemočno trudila, da bi pričarala kaj uporabnega. Raje je po svoji stari navadi še kaj pripomnila na račun sebe »Naj me kdo slika. Tole bo še zanimivo.« Bolečine so počasi izginjale. Ob dveh kozarcih zdravilne tekočine, ne bi smelo biti čudno. Eno nogo je položila na tla, a jo je isti trenutek nekdo zgrabil za nadlaht »Si prepričana?« jo je ogovoril glas zdravilke. »Ne boli me več. Vsaj poskusila bi hoditi. Nočem cele dva tedna smrdeti pod rjuhami.« Vstala je pokonci, vendar roka, ki se je oklepala za njeno nadlaht ni popustila. »No, tole je pa čudno.« Na srečo je poznala bradavičarko bolje kot lastni žep, in je nekako vedela kam postaviti nogo. Že prvih pet korakov se je zaletela v posteljo, človek vendar ne mora pričakovati, da bo v trenutku, ko jo bodo postavili slepo v svet, obvladala svoje početje. »Upam, da bova oproščeni učenja in domačih nalog.« To je bil edini kanček upanja, ki je obstajal v tem temnem svetu »Tega jaz nimam čez, ampak predvidevam, da vaju take ne morajo siliti.« Povsem verjetno res ne. »Vidim, da boste lahko kar hitro odšli iz ambulante gospodična Redway.« Rjavolaska se je zelo opazno zdrznila. Tega se je najbolj bala. Zaletavati se v ljudi s prevezo okrog oči. Če ne bi že vsi vedeli kaj se je zgodilo bi jo pretepli kot psa. Zdravilka je opazila njene skrbi »Bojim se, da se bosta morali vrniti k pouku. Danes vaju bom še pustila na opazovanju, jutri pa bosta odšli na preizkušnjo.« Tista roka jo je potegnila nazaj na posteljo »In trenutno ni čas za zgodnje preizkušnje. Počivati morata.« Spolzgadovka je glavo naslonila nazaj in oči so se ji začele zapirati.

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sre Apr 11, 2012 12:39 am

[Fenris, a se hecaš?! Very Happy Ne se opravičvat! Taki posti so dokaz, da si tut ti dejansko človek, ki ne piše vedno 600+ postov ;P]

Natalie je skozi celotno Victoria – ga. Herba izmenjavo ostala tiho in se je izgubila v lastnih mislih. Jutri bosta torej odšli nazaj k pouku. Ampak, kako pa pričakujejo, da se bo premikala?? Saj se bo stalno zaletavala v stvari! Kakšne neumne palice za tipanje kot bunkeljski slepci pa tudi prav gotovo ne namerava imeti! Kot bi ji lahko brala misli, je zdravilka naenkrat ponudila odgovor na to. “Medtem, ko sta še spali, sem govorila s profesorjem za uroke. Uporabljali bosta povsem preprost urok, ki bo okoli vaju nekje v radiju enega metra ustvaril nekakšno kopreno in vsakič, k obo kdo ali kaj prečkalo to kopreno, bosta v ušesih zaslišali piskanje, ki vaju po opozorilo, da sta naleteli na prepreko. Gre pa takole…” Predvidevala je, da je ženska izvlekla svojo palico, preden je nadaljevala. “Besede so Obstacula Revelio, z roko morata pa narediti enostaven krožen gib. Aja, ko želita urok končati, enostavno ponovita gib in rečeta Fin.” Besede niso bile težke, gib pa še manj in Natalie je tudi sama izvlekla palico ter poizkusila. “Obstacula Revelio!” V ušesih je takoj začutila grozno nadležno piskanje, jasno, če pa je sedela na postelji, poleg tega pa je bil zraven nje tudi Fenris. Urok je hitro zaključila. “V redu, jaz ga znam.” Palico je odložila nazaj na nočno omarico in ob tem se je zdravilka nečesa spomnila. “Gospodič, vi pa takoj ven! Čas za obiskovalce je že zdavnaj mimo! Dekleti morata počivati, jutri ju čaka naporen dan! Alo!” Zlatolaska si ni mogla pomagati, da se ob tem ne bi nasmehnila, potem pa je svojega fanta za roko potegnila navzdol in mu poklonila hiter poljubček, ki pa je namesto na njegovih ustnicah pristal na nosu. “Oh, no, ciljati se bo še treba naučiti..” se je zahihitala, potem pa mu en poljubček še pihnila. K njeni postelji se je medtem že prerinila zdravilka, ki ji je podala kozarec. Natalie je tekočino hitro zlila po grlu, se stresla, potem pa kar takoj začutila, kako so se ji veke začele zapirati. “Lahkonoč…” je še zamrmrala, potem pa potonila v globok spanec brez sanj.

Naslednje jutro, ko se je zbudila, jo je najprej zajela panika. Vse je bilo temno in neznano, vendar se je umirila takoj, ko se je spomnila dogodkov prejšnjega dneva. Bolečina je popolnoma izginila iz vseh delov telesa, vključno z očmi, in Natalie si ni mogla pomagati da ne bi segla k obrazu in zdrsnila po spodnjih vekah. Presenečeno je ugotovila tudi, da lahko zapre oči, česar prej ni bila zmožna, čeprav je to pospremilo neprijetno ščemenje. Pretipala se je do nočne omarice, s katere je pobrala prevezo in si jo previdno ovila okrog glave, potem pa vzela še palico. Potem ko je Accioala svojo uniform in se s kar nekaj težavami končno oblekla, je počasi vstala s postelje in odkorakala v smeri, kjer je bila prejšnji dan Victoriina postelja. Očitno si je zapomnila prav, saj je z enim kolenom boleče udarila v kovinsko stranico in zelo ne-damsko zaklela, preden se je sklonila, z roko poiskala sošolkino ramo in jo stresla. “Vic?”

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sre Apr 11, 2012 9:46 am

Odleglo mu je, da je tudi temnolaska dojela da ji ne želi ničesar žalega. Morda bi začel razmišljati v tej smeri, če Natalie ne bi vskočila, a kolikor je poznal sam sebe bi najverjetneje prišel do enakega zaključka, pri katerem je bil sedaj. Bil je dovolj premišljen, da se je zavedal, kako hitro lahko človek obžaluje nepremišljeno maščevanje, in je bil mnenja, da s tem ne moreš povrniti prejšnjega stanja, občutek zadostitve pa navadno tudi ni dovolj dober razlog (razen v enem točno določenem primeru, ta pa je presegal njegove zmožnosti).
Objel je Natalie in nemo spremljal, kako jih je zdravilka poskušala naučiti nekakšen alarmni urok, ki je očitno deloval proti vsakršnim oviram. Fenrisu se sicer ni zdel zahteven, vendar pa je lahko le ugibal kako natančno je lahko nekdo ponovil gesto samo iz opisa. Tudi "preprost krog" so si ljudje znali razlagati po svoje. A sreča v nesreči, Natalie je uspelo že prvič. Ni imel časa, da bi videl kako je uspelo Victoriji, saj ga je zdravilka že začela poditi stran.
Njegova prva misel je bila, da bi ugovarjal, vendar pa si je premislil in dognal, da najverjetneje obe res potrebujeta nekaj časa sami, oziroma le druga z drugo. Lahko je le ugibal, kakšen šok je moralo biti zanju vse, kar se jima je ta dan zgodilo, in dolg počitek jima najverjetneje ne bi prav nič škodil.
Prejel je malenkost zgrešen Nataliejin poljub v slovo, se nasmehnil in ji ga vrnil na ustnice.
"Tako se to dela," je dejal in se tiho zasmejal. "In brez skrbi, vaja dela mojstra. Jaz pa se bom potrudil biti čim večkrat ob tebi, da se boš hitreje navadila."
Moral se je prisiliti, da je držal vtis humorja, kajti njegova notranjost je bila še vedno polna skrbi za ljubljeno osebo. Pa vendar se mu je zdelo, da imata dekleti že dovolj skrbi, in da bo Natalie naredil večjo uslugo če ju poskusi razvedriti, kot če le še dodaja svoje skrbi k njunima. Moral je biti močan, da ji bo lahko v oporo. Navsezadnje, to je tisto kar fant stori za svoje dekle, mar ne?
Pritisnil ji je še zadnji poljub, nato pa se dvignil, obe pozdravil s kratkim "Do naslednjič," ("se vidimo" bi zvenelo preveč sarkastično), nato pa počasi odšel. Pred polnočjo je moral namreč še dokončati nalogo za astronomijo.

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sob Apr 21, 2012 8:29 pm

((Oprostite ker ste čakali, ampak... Here it is: Very Happy ))

Zdravilka jima je prijazno povedala besede in Victoria je lahko zaslišala, da ji je Natalie že veselo (kolikor se, da zdaj veseliti) preizkusila. S tem je dala rjavolaski povod, da tudi sama preizkusi urok. Ni bil težek in uspel ji je tako hitro kot hitro ga je tudi preklicala. S temle nadležnim piskanjem se bo še spopadala. Za razliko od Nat ni rekla ničesar in je samo na vse pretege zazehala. Glava es ji je sama od sebe pogreznila v mehkobo, kot se je Vic pogreznila v spanec.

Ko se je na sveže jutro zbudila, jo je kot pričakovano sprva zajela panika. Kar nekaj sekund je minilo, da se je spomnila kje pravzaprav je in kaj se je zgodilo. Ampak tisti strah pred zapuščanjem ambulante je ostajal. Nekdo je zaznal, da se je zbudila, saj je bila očitno zdravilka, že pri postelji. »Dobro jutro...« V rokah ji je pristalo nekaj mrzlega. Predvidevala je kozarec in je vsebono njega polokala tako hitro, da ji je spet postalo slabo. »...pa ne... Ah, pozabi.« Victoria je samo skomignila z rameni in se nebogljeno pritipala do svoje palice in si pričarala bledo zeleno prevezo, bolj limetine barve. Tesno si jo je zavezala in pretipala, če se sigurno ne vidi skozi. Že ko je dvignila roke, da bi si priklicala uniformo ji jo je nekdo potisnil v roke. V tišini se je oblekla, nevedoč, če Nat še vedno spi. Vlegla se je nazaj v posteljo, ko jo je nekaj ali nekdo stresel za ramo. Bila je Nat, ki je poklcala njeno ime. »Sem že budna. Pravkar sem si oblekla uniformo.« Po njenih besedah, je bila zdravilka kmalu tam. »Težek dan vaju čaka. Za preiskušnjo se bosta vsem ostalim pridružili na zajtrku.« Victoria je skozaj odprla usta »Ampak... ampak. Tam bo na tistoče učencev, ki se bodo zaletavali v naju. Mislila sem, da bova tu dobili zajtrk!« Zdravilka je samo zavzdihnila »Žal mi je, ampak tako se bosta še najbolje Navadile na slepoto.« Spolzgadovka je samo siknila »Prav! Opravimo že s tem, da grem lahko nazaj spat.« Dvignila se je pokonci in vprašala zlatolasko »Greš?« Ni se posebno trudila čakati nanjo, saj je vedela, da se bosta na poti v veliko dvorano takoj zgubili, razen, če bi se držale za roke. Ker pa tega Victoria ni nameravala početi, se je napotila do vrat. Ko je imela približno občutek kje pravzaprav je, s tem da se je zabila z nogo v par postelj, je stegnila roke naprej, da so se dotaknile velikih vrat ambulante. Pritipala se je do kjuke in jih odprla »Obstacula revelio!« je rekla naglas. Lahko je zaslišala hrup pogovora ji je v ušesih še dvakrat bolj začelo piskati. Piskalo je iz vseh strani in to grozno. Kako naj bi se orientirala po tem? Ni vedela kaj naj naredi. Vrata so bila priprta, da je nihče ni moral videti. In morda je bilo tako boljše.
Čakala je in čakala. Čakala je toliko časa, dokler se je piskanje slišalo samo od vrat, ki se jih je še zmeraj oklepala. Sedaj je piskanje skoraj ni več živciralo, ker je tudi ni brigalo. Roka, ki je ležala na kljuki se je vztrajno potila ji je padla ob telo. Tresla se je kot šiba na vodi in misli so ji neprestano švigale proti prevezi na njenih očeh. »Pojdi že! Če bodo sošolci bili res spoštljivi, te ne bodo gledali.« Vic je sedaj prekipelo in jo je z neprivzdignjenim glasom, pa vendar z jezo v njem, nadrla. »Vam je že lahko reči. Vi imate še vedno svoje lepe oči na sebi, ki delujejo popolno. Pomoslite, če bi morali vi takoj naslednji dan potem, ko ste oslepeli, v množice radovednih pogledov, ki so vse prej kot spoštljivi. Kako bi se počutili?« Lahko je čutila, da je zadela v črno in tako je bilo tudi prav. Nič več ni govorila naj pohiti.
Victorio je počasi začelo zanimati kje je Nat. Ven še ni morala oditi, saj je bila ona ves čas pred vrati. Malo je prisluhnila, potem pa obupala in se spet posvetila svoji ekspediciji. Globoko je zavzdihnila in se spet prepričala, da ne piska nič drugega kot samo vrata. Sprva jih je samo odprla, da so bila na široko razpotegnjena po hodniku. Naredila je korak skozi, in še enega, in še enega... dokler ni prišla do stene. »Halleluja.« Si je potiho zašepetala in se začela pomikati ob steni naprej. Potem pa je sunkovito zastala in se pomaknila nazaj. Zelo jo je zanimalo kako bo šlo Nat. Takrat pa je začutila ponovno piskanje. Vsaj trije učenci so se približevali ambulanti. Stekla je za vrata in se s tem zelo boleče zabila v rob in takoj za tem še v steno. Potiho je zaječala, vendar srečno, prepričana, da je niso opazili. Zopet se pritipala okrog vrat in zaklicala »Gremo Nat!«

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Pon Apr 23, 2012 2:15 am

“Oh, v redu.” Natalie se je umaknila sošolki, da je imela prostor vstati iz postelje. Takoj, ko sta bili obe do konca pripravljeni, je zdravilka razložila, da je bil načrt, da gresta za začetek obe na zajtrk v Veliko dvorano, kar naj bi bila njuna prva preizkušnja. Victoria, s svojo vzkipljivo naravo, se je seveda takoj začela pritoževati in ugovarjati, vendar se je po nekaj minutah prepira vdala in trmasto pohitela proti vratom, v smislu ‘opravimo že s tem’. Zlatolaski res ni bilo jasno, kako bo s takim odnosom preživela dva tedna, vendar pravzaprav to res ni bila njena stvar.

Na hodnik se je prva napotila temnolaska, vendar je Natalie zdravilka ustavila, ko ji je hotela slediti, saj je spolzgadovka očitno obstala med vrati in zbirala pogum, da stopi iz ambulante. Ženska jo je s svojo dlanjo zadrževala celo večnost, vmes celo vzpodbudila Victorio, naj že gre, preden se je njen prijem končno sprostil. Natalie je počasi in previdno začela stopati proti vratom in skoraj jih je že dosegla, ko je njena sošolka pobegnila nazaj v ambulanto in se ustavila s pomočjo stene tik ob zlatolaski. “Hej, pazi no malo! Ne rabiš me speštati!” Vic se je sedaj končno pobrala skozi vrata in jo poklicala. Nat je po tihem zaklela, saj ji je šla že pošteno na živce, potem pa tudi sama izrekla besede, ki so aktivirale urok, in se počasi pretipala mimo vrat. Pod prsti je čustila hladno steno in piskanje jo je nenehno opozarjalo, da se premika tik ob njej, še en zvok pa je prihajal tudi izpred nje, kjer se je očitno nahajala temnolaska. Prvih nekaj metrov se je premikala zelo počasi in previdno, vendar se kaj hitro sprostila in pohitela mimo svoje slepe prijateljice. Njen sensor ni zaznaval ničesar več, vendar se svetlolaska ni napotila proti Veliki dvorani, iz katere je prihajal ves hrup in klepet. Zavila je proti stopnišču in se napotila naravnost na hodnik, kjer jo je čakala učilnica za Uroke.

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Atreyu Jones
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 329

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sre Maj 02, 2012 6:52 am

Ko sta zapuščala stolp, ga je Jesse držal za roko in Atreyu se je zdelo zelo čudno, da so nekateri dejansko naglaskomentirali to dejstvo. Vsaj dokler jim ni Jesse nečesa zabrusil in se ni Trey nemočno opotekel in vsem ponesreči razkazal krvavega potočka, ki se je vil prek njegovega lica. Potem so se glasovi kaj hitro pomirili in učenci so se razmaknili kot rdeče morje, da so ju spustili mimo. Hoja po hodniku je bila dolga in Trey je bil grozno utrujen. Njegove noge so bile težke in če ga ne bi Jesse podpiral, ne bi prišel daleč. Tako pa mu je uspelo končno odriniti vrata ambulante in se z Jessejevo pomočjo spraviti na najbližjo prazno posteljo. Na srečo je imel palico še vedno pri sebi. Čisto OK sem, je napisal Jesseju. Samo res neumen, da pijem in ne pazim, kje hodim je še dodal in takrat se jima je ravno približala šolska zdravnica in hitro je začela čistiti in zdraviti Treyevo rano, ob tem pa mu je nalagala pridigo o neodgovornosti in slabih vplivih pijančevanja.

_________________

Accepting that you can't do something is the first step towards failing.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Jesse Zeklos
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 462
Age : 23
Kraj : Oslo

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sre Maj 02, 2012 7:21 am

Končno sta stopila v ambulanto. Jesse je stal zraven da bi pospremil Treya nazaj v stolp. "Gospa profesor prosim vas. Ne bodite tako strogi. Jaz sem ga spodbil. Ni sam kriv." Hitro si je izmislil drobno laž da bi večino krivde za to nesrečo strpala nanj. "In pil je ker... Ker je bil depresiven, jaz pa sem prepozno prišel da bi ga ustavil." Prestrelil je Treya, daje ta ujel njegov pogled.

"Saj je vse okej z njim, ne? Se lahko vrne v stolp? Bom jaz poskrbel do konca za njega." Zdravnica je poskrbela za rano in lajala nekaj o nemogoči mladini, Jesse pa je zavil z očmi. "Kako rada tečnari." Z Treyem ob sebi se je napotil proti Gryfondomovskem stolpu.

_________________

A famous explorer once said that the extraordinary is what we do, not who we are. In our darkest moments, when light flashes before us, we found something, something that keeps us going, something that pushes us. When all seemd lost, I found the truth and I knew what I must become.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Atreyu Jones
7. letnik Gryfondoma
avatar

Število prispevkov : 329

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   Sre Maj 02, 2012 7:50 am

Atreyu je samo vsake toliko skomignil z rameni. Ni imel niti moči niti želje po tem, da bi odgovarjal na njena vprašanja, potem pa se je vmešal še Jesse in njegova zgodba se je zdela precej verjetna in preprosta, zato Trey ni niti pomislil na to, da bi ji oporekal. Počakal je, da je bolečina na njegovi glavi malo popustila in da je zdravnica nehala čvekati, potem pa se je skupaj z Jessejem odpravil nazaj proti stolpu. Sredi poti je sošolca ustavil in privlekel iz žepa palico.

Glej, stari, je začel s pisanjem po zraku. Potem se je na Jesseja naslonil, za vsak slučaj, ker je bil še vedno nekoliko omotičen. Čisto sem zafural vse skupaj. Včasih sva bila precej dobra prijatelja. Upam, da bova lahko to še naprej. Bilo mu je žal, da se je tako zelo zaljubil v Rose, ker Jesseju res ni hotel nič slabega. Pravzaprav bi ga čisto sesulo, če bi kaj takega prišlo med njuno prijateljstvo, sploh po tem, ko mu je Jesse tako prijazno stal ob strani, ko se je Trey res obupno počutil in se še poškodoval. Ko sta prispela v stolp se je takoj napotil proti spalnicam. Pri glavobolu, ki ga je imel, si je nameraval privoščiti nekaj res temeljitih ur spanja.

_________________

Accepting that you can't do something is the first step towards failing.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Ambulanta   

Nazaj na vrh Go down
 

Ambulanta

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 3Pojdi na stran : 1, 2, 3  Next

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Objects of Desire :: Bradavičarka :: Graščina-