Akademija za čarovnike in čarovnice
 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
Novice
Do septembra lahko še prosto nadaljujete svoje zasebne RPGje in ste nagrajeni s katerim od čarobnih predmetov.

Z začetkom šolskega leta pa se bo tudi na Bradavičarki začelo novo šolsko leto, ki bo prineslo nove posebnosti.

Več o zgodbi si preberite tu: LINK

Predmet vam bo na pot postavil admin, ko bo iz vaših postov razvidno, da si ga zaslužite.

Trenutni RPG čas: pomlad
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
Latest topics
» Spalnice (fantje)
Ned Okt 05, 2014 3:38 am by Natalie Aurea

» Chat & Spam
Sre Avg 13, 2014 7:10 am by Fenris Wolffe

» Klobuk Izbiruh
Pet Mar 15, 2013 8:50 am by Thomson Marley

» Oglasi & Razglasi
Tor Dec 04, 2012 8:42 am by Septimus Rex

» Knjižnica
Sob Avg 25, 2012 8:55 am by Roseanna Scott

» Kalodont
Tor Avg 21, 2012 9:59 am by Roseanna Scott

» Prepovedani gozd
Čet Avg 16, 2012 12:15 pm by Rei Oal

» RPG Finder
Sre Avg 15, 2012 6:39 pm by Alejandra Perroni

» Južni stolp
Pon Avg 13, 2012 12:34 am by Niall Horan

» Vzhodni hodnik
Pet Jul 27, 2012 12:20 am by Skyle Wall


Share | .
 

 Skrivna kotanja

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Skrivna kotanja   Sre Mar 28, 2012 11:12 am

Kotanja:


Kip v pritličju:


Nekje med Prepovedanim gozdom in šolskim parkom se nahaja jasa, ki je večina nikoli ne vidi, tudi če gredo vsak dan mimo. Prečudovita jasa, čez katero je speljan tudi majhen delček jezera, je namreč začarana tako, da lahko vanjo vstopijo le tisti, ki vedo za skrivni predor pod nevpadljivim kipom sedečega zakrinkanca v pritličju.
Ponaša se z različnimi sadnimi drevesi, predvsem z breskvami, slivami in češnjami, prikupnim mostičkom čez del jezera, nekaj marmornimi kipi in stebri v renesančnem slogu, in nemalo kamnitimi klopcami.
Kotanja je vedno na istem mestu, vendar pa nihče ne more ničesar videti, slišati, vonjati ali kako drugače zaznati karkoli iz notranjosti, in namesto tega zaznavajo le tisto, kar bi bilo na tem mestu če kotanje ne bi bilo, torej preprosto zelenico ob obali jezera. Kdor se odloči hoditi v to smer se sploh ne zaveda, da čarovnija zelo subtilno le dovolj spremeni njegovo dojemanje globine in ravnine, da kotanjo neškodljivo zaobide, kljub temu da je prepričan, da je šel natančno po tisti poti, po kateri je nameraval.
Edini način kako torej priti v jaso je skozi kip v pritličju, po predoru, in skozi dvojnika tega kipa na jasi. Ker pa kip nikoli ne spregovori, gesla pa menja vsako leto, je zelo težko sploh ugotoviti za obstoj predora, saj je seveda zaščiten pred
Dissendium-om in podobnimi uroki. In za nazaj velja enako; nihče ne more zapustiti jase tako, da bi se preprosto sprehodil ven, saj ga čarovnija nevede pripravi do tega, da naredi le velik ovinek po kotanji.

((Upam da ni krize zaradi odpiranja nove teme. Vem da je večino tem odprl Rex, ampak nikjer nisem zasledil da drugi tega ne bi smeli, tako da sem si dovolil to svobodo. Smile))


Nazadnje urejal/a Fenris Wolffe Čet Mar 29, 2012 6:37 am; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Sre Mar 28, 2012 11:31 am

Bila je vesela, da se je strinjal z njenim predlogom, saj jo je glasna glasba iz Velike dvorane začela že resnično motiti, zanimalo pa jo je tudi, kaj na bi bil ta kraj, kamor bi se lahko 'zavlekla'. Sledila je Fenrisovemu zgledu in na hitro izpraznila svoj kozarec, čeprav je obžalovala, da je šlo tako dobro vino-voda v nič. Njene dolge noge je odstranil s svojih in jo nasmejal s komentarjem, potem pa je sprejela ponujeno dlan in skupaj sta se odpravila s terase.

Prejšnji orkester je na odru zamenjala precej bolj zanimiva skupina, Sojenice, zato je bila gneča na plesnem delu dvorane zdaj ogromna, vendar sta se uspela Spolzgadovca ob robu vseeno nekako uspela preriniti do jedilnega dela, od kjer je šlo naprej brez problemov. Šele, ko sta stopila v avlo, se je Natalie zavedela, kako zelo toplo je bilo v notranjosti, zato je malce pospešila in se bolj približala svetlolascu, medtem ko jo je ta vodil v enega od nepomembnih stranskih hodnikov. Na njem je bil samo kip neprijetnega videza, vendar sta se napotila naravnost do njega. Fenris je izgovoril neke zapletene besede, verjetno geslo, in odprl se jima je prehod, ki ga Nat ni videla še nikoli v življenju, pa se ji je zdelo, da jih je poznala kar nekaj. Vanj se je spustila prva.

Po dolgi in precej hladni hoji, sta prišla do konca. In bilo je vredno hoje. Kraj, kamor sta prišla, je bil naravnost čudovit. Bilo je polno sadnih dreves, ne glede na čas, cvetočih rož in kup klopic, nekje pa je bil tudi majhen paviljonček. "Uau... Kje sva?"

[obožujem področno iz mate <3 zarad njega lahko ful ponočujem, ker bom rabla bit šele ob desetih u šoli B)]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Sre Mar 28, 2012 12:39 pm

Medtem ko je s sklonjeno glavo hodil po podzemnem rovu za Natalie in se trudil ne gledati v njeno zadnjico, se je Fenris spomnil zanimivega naključja, kako je ugotovil za prehod. V drugem letniku mu je namreč Edgar Prewitt, dva letnika višji učenec, ki je hvala bogovom prejšnje leto zapustil šolo, med dvobojevalskim krožkom Fenrisa razorožil, nato pa njegovo palico odvrgel naravnost v luknjo, ki je zevala tam, kjer bi kip moral imeti obraz. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je šel na slepo z roko brskat po odprtini, in čeravno palice same tam ni našel, pa je ob steni zaznal prilepljen listek in ga potegnil ven. Na njem je bilo nekaj napisano z majhno, poševno pisavo. Pisava je bila težko berljiva in fant je poskušal besedilo prebrati na glas, da bi s poslušanjem lastnega glasu ugotovil kaj je pisalo, a ko je izgovoril besede se je odprtina kipa neslišno razširila tako, da je zavzemala skoraj cel sprednji del kipa. Ker ni bilo nikogar zraven, se je z zanimanjem približal in splezal vanj. A glej ga zlomka, talnega dela na sredini tedaj že ni več bilo, in padel je na zadnjo plat slab meter nižje ter si na umazanih in preraščenih ploščicah predora natrgal hlače. Potem je bil najmanjši problem pretipati tla za palico, in z njegovo radovednostjo je bilo tudi popolnoma smiselno, da ni mogel preprosto oditi...
Tistega leta je kraj, kamor je vodil predor, na veliko uporabljal kot skrivališče, ki mu je nudilo samoto, tišino in ptičje petje tudi takrat, kadar je bil najbolj potrt. Le zato ker je poznal geslo "In tenebras, lux veritas." Žal pa ga je naslednje leto razočaralo dejstvo, da mu je bil ta privilegij odvzet. In ker ni vedel, kdo je bil napisal tisti listek s katerim se je vse začelo, tudi ni mogel nikogar vprašati za geslo. Tako je tu in tam hodil mimo kipa in pripomnil kakšen drug vsaj kolikor toliko znan latinski rek, vendar brez uspeha. Pravo geslo je odkril šele proti koncu četrtega letnika in naslednjega znova skorajda ob začetku tekočega šolskega leta. "Adversus solem ne loquitor," kakor se je glasilo letošnje geslo, je bilo sicer nekoliko bolj zahtevno za ugotoviti od prejšnjega, "bono malum superatae," vendar je Fenris sedaj že kolikor-toliko vedel kakšen slog pomenov se je kipu dopadel.

Naposled sta prispela na skrivni vrt in Fenris je odmislil tovrstne spomine.
"Tole je moj mali košček miru in tišine v tej hektični ruševini," je dejal in pretirano mislil le tisto z ruševino. "No, ni ravno moj, ampak tukaj nisem srečal še nikogar, tako da si drznem trditi, da zanj ve le zelo majhno število ljudi. In če si se spraševala kje sem bil večji del prejšnjih dveh tednov, imaš sedaj svoj odgovor. Iz knjižnice sem si sposodil vse kar sem uspel najti o čarobnih palicah in čaranju z in brez palice, prešprical večji del predavanj, in tukaj v miru bral in poskušal priti do dna sposobnostim prstana."
Prijel jo je malenkost nad pasom in jo povedel do najbližje kamnite klopce. Po kratkem premoru je nadaljeval:
"In ne gre za pravo čaranje brez palice. Prstan je v bistvu nekakšna palica, samo da v drugačni obliki. Deluje namreč le, če z dlanjo na kateri ga nosim naredim gesto, ki vsaj spominja na takšno, kakršno bi naredil s palico in zraven moram še vedno izgovoriti ali pa pomisliti čarobne besede določenega uroka. Še dobro da mi nebesedna magija ne dela več takih problemov, kot mi je na začetku leta."
Drugih pomanjkljivosti raje ni omenjal, saj se mu niti ni zdelo pomembno, pa tudi ni hotel izdati vseh zank, v katere bi se lahko ujel.
"Veš kaj se mi zdi pri tem najbolj nenavadno? Toliko sem si prebral o sestavi, delovanju in lastnostih palic in materialov iz katerih se jih izdeluje, da me je stvar začela zanimati. Dejansko razmišljam, da bi se po študiju lotil paličarstva."

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Čet Mar 29, 2012 5:38 am

Ko ji je Fenris odgovoril, je zvenel kar malce otožno in Natalie je dobila nenaden vzgib, da bi ga objela in mu rekla, da bo, kar koli ga pač že teži, prej ali slej v redu. Občutek je zatrla in svojo pozornost posvetila njegovim besedam, vsaj kolikor je pač šlo.
To, da jo je z eno roko objel okoli trupa in jo povedel do ene od klopic, je samo še podžgalo čustva, ki so se počasi kopičila v njej, vsa namenjena izključno prav posebnemu svetlolascu, ki je v tem trenutku sedel poleg nje.
Zalotila se je, da zdaj že išče izgovore, zakaj bi se ga dotikala in prijela je Spolzgadovčevo roko ter že drugič v večeru pogladila prstan, o katerem je tekla beseda.
“To je neverjetno. Se zavedaš, kakšno prednost ti to lahko prinese v nekaterih situacijah? Sploh ne rabiš povleči palice, samo zamahneš z roko in…” Odtavala je in spomnila se je, kako je modri vzorec rahlo žarel po tem, ko je s prstanom čaral.
Svoje prste je premaknila od hladnega obročka in jih počasi in oprezno prepletla s Fenrisovimi, čakajoč, da se bo vsak trenutek odmaknil, zraven pa se posvetila še tistim zadnjim besedam, ki jih je izrekal.
“Izdeloval bi palice? Zanimivo… če se mi kdaj uniči, si bom morda novo naredila pri tebi, čeprav je malo verjetno… Kaj pa si se namenil študirat?”


_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Čet Mar 29, 2012 9:02 am

((Pismo, je tale post trajal. Za samo dolžino sem porabil zelo nesorazmerno količino časa. Za ambient: https://www.youtube.com/watch?v=pejsaRWF0mw (poslušajte na najvišji kvaliteti, kot vam pc dopušča - verjemite da se splača Wink)))

Premislil je kar je rekla. Sploh ne rabiš povleči palice, samo zamahneš z roko... Morda res, vendar bi to delovalo samo takrat, kadar nasprotnik tega ne bi vedel in bi s tem izkoristil element presenečenja. Ko pa se to enkrat zgodi, ni prstan uporaben nič bolj in nič manj kot običajna palica.
Prej prepletene prste je sedaj umaknil, tako kakor se je tudi sam umaknil za masko humorja.
"Mislil sem po koncu študija na Bradavičarki. Samo zato, ker je moj oče bunkelj, še ne pomeni, da sem si omislil bunkeljsko šolo in poklic," ji je dejal in se nasmehnil. "Kolikor sem se uspel o tem poučiti, za paličarstvo ne obstaja nikakršna šola, le vajeništvo pri nekomu, ki to že obvlada, za kar pa sklepam da je dovolj zaključeno šolanje na čarovniški akademiji in interes."
Še vedno sta sedela zelo blizu skupaj, tako da sta se ob boku bolj ali manj dotikala, čeprav je Fenris roke umaknil z njenega pasu in iz njene dlani nazaj k sebi. Vedel je, da ji bo moral povedati. In zdaj je bila najverjetneje najboljša priložnost kar jih bo kdaj dobil, čeprav se je bal, da bo s tem uničil še kaj več kot samo trenutno intimno počutje.
"Nekaj ti moram povedati," je dejal in jo pogledal naravnost v tiste viharne oči. A namesto tega, kar je želel povedati, iz njegovih ust ni bilo slišati ničesar. Počutil se je, kot da bi pogoltnil zviz in bi se mu zataknil v grlu, zraven pa še malo prhutal s tistimi kovinskimi krilci. Le kako bi namreč lahko tisto povedal, ne da bi že na začetku izpadlo čudno?
'Hej Natalie, sem ti že povedal da sem...' Ne, to sploh ne pride v poštev. 'Hej Nat, veš kako so bili nekateri od učencev v zgodovini te šole tudi volkodlaki? No, jaz sem...' Ne, obupno! 'Se spomniš kako se čez puberteto človek zelo spremeni? Jaz sem se malo bolj...' O ne, niti slučajno ne!
Vstal je in odkorakal do roba trate, kjer se je kakšen meter in pol nižje začenjala vodna gladina. Kazal ji je hrbet, saj je sedaj vedel, da ji tega ni mogel reči v obraz, ne da bi ob tem dokončno izgubil še zadnjo sled kontrole nad lastnimi čustvi.
"Natalie," je začel. Globoko je vdihnil, nato pa s presenetljivo enakomernim, čeravno tresočim glasom dejal: "Moram ti povedati nekaj o sebi, česar še ne veš. Tega nisem povedal še nikomur, ampak ti si prva, pred katero nočem imeti skrivnosti."
Bal se je. Resnično se je bal, da jo bo preveč šokiral, in da se bo ustrašila ter prekinila vse stike z njim. A vedel je, da ji je to moral zaupati, če je hotel da bi lahko kdaj bila skupaj. Tega ne bi mogel skrivati pred njo. Naposled je le izustil:
"Nisem bil rojen v tem telesu."

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pet Mar 30, 2012 12:32 am

[muzika še z moje strani: https://www.youtube.com/watch?v=a9ojvMefsM0&feature=relmfu zdej že nucam tvojo zalogo Fenris Razz]

Oh, tepka! Zaradi trenutne osramočenosti je povsem pozabila, da je Fenris storil ravno to, česar se je bala in sklonila je glavo, da so ji zlati kodri padli prek obraza in zakrili lica, ki so temno zardela. “Ja, ja, saj imaš prav, samo nisem pomislila…” Še vedno se je skrivala, ko je Spolzgadovec rekel nekaj, zaradi česar je nemudoma dvignila glavo in mu pogledala v oči. Tiste nenavadne vijolično modre oči, ki so jo prevzele, vsakič ko jih je videla.
Svetlolascu se je videlo, da razmišlja, kako bi povedal to, kar se mu je motalo po glavi. Natalie je postala kar malce živčna in tudi njene misli so začele divjati in iskati odgovor, kaj ji mora Fenris povedati tako resnega, da se mu je zataknilo v grlu. Vstal je in se sprehodil do roba vode ter ji pokazal hrbet, ko se je zagledal v gladino. Ko je končno spregovoril, se mu je glas rahlo tresel. "Moram ti povedati nekaj o sebi, česar še ne veš. Tega nisem povedal še nikomur, ampak ti si prva, pred katero nočem imeti skrivnosti." Pogoltnila je slino in se na klopici nemirno presedla, sedaj že resno na trnih in morda, ampak samo morda celo malce prestrašena.

Nisem bil rojen v tem telesu. Nisem bil rojen v tem telesu. Nisem bil rojen v tem telesu. Nisem bil rojen v tem telesu Besede so ji odmevale v glavi in poskušala je izluščiti njihov pomen. Lahko bi mislil, da njegovo telo ni bilo od zmeraj tako, ampak saj vsi ljudje odraščamo in to ni imelo popolnoma nobenega smisla. Druga možnost je bila precej bolj strašljiva, vendar si Natalie ni mogla predstavljati, kako bi lahko bila možna. Pomenila bi namreč, da se Fenris ni rodil kot isti človek kot je zdaj. Svojo živčnost in strah je poslala *nekam* in počasi spregovorila. “Kako…kako to misliš?”

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pet Mar 30, 2012 9:48 am

((Heh, ti kar, jaz sem samo vesel da ti je všeč. Very Happy Meni se zdijo Future World Music, Two Steps From Hell, Audiomachine in podobni pač res awesome (no, vsaj nekako 1/4 komadov, ostalo je pa mediocre XD), pa sem se že bal da jih preveč vsiljujem drugim ^^))

"Kako to misliš?” so bile njene edine besede. Fenrisu se ni bilo treba obrniti in je pogledati, da je vedel kako jo je povedano šokiralo, morda celo prestrašilo, ne glede na to kako si je to želel. Nekaj v njem je vpilo, naj se vrne k njej, jo objame in poljubi in ji zagotovi, da bo vse v redu in da ni nič narobe, vendar je z velikim naporom ta instinkt zatrl. Povedal je že preveč, da bi lahko to prestavil, in dejansko se je želel znebiti bremena te skrivnosti, čeravno le pred eno osebo, vendar tisto, ki mu je pomenila največ.
"Heh, ja, najverjetneje ti res dolgujem boljšo obrazložitev," je dejal in stresel z rameni v kratkem prhu smeha. Ne da bi se mu kaj zdelo smešno, bolj se je posmehnil svojemu slabemu izražanju. Končno se je obrnil, tako da sta lahko eden drugega videla v obraz. A to je držalo bolj zanj kot zanjo; upadajoči lunin srp je sijal izza Fenrisovega hrbta, in tako je bil njegov obraz povečini zakrit za senco, ki jo je metala njegova glava, medtem ko se je njen kopal v mesečini. Bila sta si tako kontrastna, da bi bila težko bolj. Ona, obsijana z mesečino, sedeč na kamniti klopci in vidno vznemirjena, kot angel ki je v svoji nedolžnosti spoznal katero od bolečih resnic sveta. In on, stoječ na robu jezera, zakrit v lastni senci, z intenzivnimi indigo očmi, za katere se je zdelo kot da se celo malo svetijo, in (vsaj navidez) v nadzoru samega sebe, kot demon, ki čaka da žrtvi razkrije svoj diabolični načrt. Manjkala so jima le še krila, njej bela in pernata, njemu črna in netopirska, pa bi bila primerna za naslovnico kakšne knjige ali video igrice.
"Najverjetneje tako kot večji del šole veš, da sem obiskoval Durmstrang preden sem se prepisal na Bradavičarko. Ampak, v nasprotju s popularnim mnenjem, me niso vrgli ven zato, ker bi bil preslab ali pa preveč aroganten in samovšečen, temveč sem se sam izpisal. Pa ne zato ker bi ponavljal letnik ali ker mi tam ne bi bilo všeč. In tudi ne zato, ker bi mi bilo lažje med počitnicami: cela družina se je preselila v Anglijo zaradi mene," je povedal. Zavzdihnil je, nato pa s spuščeno glavo in rameni dodal:
"In to samo zato, ker sem bil pred tisto katastrofo na Durmstrangu znan kot Reginleif Annemarie Sigurdsdottir."

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten


Nazadnje urejal/a Fenris Wolffe Pet Mar 30, 2012 10:03 pm; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pet Mar 30, 2012 7:55 pm

[naah, it’s good music ^^ https://www.youtube.com/watch?v=XYKUeZQbMF0&feature=related let's switch to Two Steps From Hell Very Happy]

Ko se je Fenris obrnil proti njej, je bil na njegovem obrazu pravi dvoboj čustev. Najbolj očiten od vseh je bil strah, toda na njem se je kazala tudi odločnost. Vendar so čezenj padale sence, saj je luni kazal hrbet in Natalie je po vratu steklo nekaj mrzlih kapljic potu. Ne glede na to, da je poizkušala odmisliti prizor pred sabo, je bil Spolzgadovec zares srhljiv, še posebej ker so se njegove vijoličaste oči navkljub sencam čudaško svetlikale.
Končno je začel z obrazložitvijo besed, ki so zlatolasko tako zmedle. Da, slišala je že, da se je prvi letnik šolal na Durmstrangu, vendar se ni nikoli poglabljala v zgodbo. Saj ni bil prvi študent, ki bi se na Bradavičarko prepisal z Durmstranga ali Beuxbatonsa. Ko je zaključil, pa ni zmogla ničesar, razen da je presenečeno obsedela. “Ampak… Ampak… Annemarie je žensko ime!” je ogorčeno vzkliknila. “Torej mi hočeš povedati, da si bil do svojega drugega letnika dekle?! Pa saj to sploh ni možno! In tvoj priimek?! Rodbina Wolffe? Je vse to izmišljeno?! In omenil si neko katastrofo na Durmstrangu?” Jezno je vstala, odkorakala do Fenrisa in ga prijela za ovratnik, potem pa ga odvlekla do klopice in ga potisnila nanjo. “Obrazloži, ZDAJ!”
Ves strah, ki ga je Natalie prej čutila je izpuhtel v noč in ostalo je samo presenečenje, nejevera in kar lepa količina jeze, vendar je bila najmočnejša želja, da izve, kaj za vraga se tukaj dogaja.

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Sob Mar 31, 2012 12:02 am

((Prva njihova skladba, ki me je navdušila Very Happy But anything you can do, I can do better: Wink https://www.youtube.com/watch?v=AwGpxqKmETM&feature=related (tole je po mojem najlepša in najbolj žalostna skladba na svetu in je navadno ne lepim po forumih, ampak se mi zdi da odlično paše k trenutnemu vzdušju).))

Preden bi lahko ugovarjal, je že z zadnjico udaril ob kamnito sedalo klopce, s hrbtom pa ob naslanjalo. Razumel je, da je bila jezna nanj in tudi vedel je zakaj. Vendar to ni pomenilo, da ga kljub temu s tem ni prizadela. Potreboval je trenutek, da si je opomogel od šoka, nato pa je sklonil glavo in skrušeno dejal:
"Nič, kar sem ti povedal o sebi, ni izmišljeno. In ja, *točno to* sem mislil."
Zadnje je poudaril s sledjo jeze v glasu. Nato je dvignil pogled in začel z obrazložitvijo:
"Moj oče, Sigurd Larsson, je bunkelj in klaviaturist švedske gothic metal zasedbe Duskdawn, moja mati, Alaizabel Wollfe, pa je Angležinja in potomka Wollfov. Ko sta se poročila, se je preselila k očetu na Švedsko in tam ostala do tistega... zapleta. In ker je moj oče obseden z Vikingi in starim švedskim izročilom, me je poimenoval v njihovem slogu, "Reginleif" po Odinovi hčeri, Annemarie na mamino željo, moj priimek pa se je glasil "Sigurdsdottir," kar pomeni "hči Sigurda," tako kot njegov pomeni "sin Larsa." Resda se večina ljudi te tradicije ne drži več, ampak tako blazno redka pa tudi ni, sploh v Skandinaviji in na Islandiji."
Stresel se je, vedoč kaj bo moral opisati naslednje. Srčni utrip in dihanje sta se mu pospešila, čeprav se je trudil vsaj drugo obvladovati, tako da ne bi pokazal svoje šibkosti. Nikakor si ni smel dovoliti, da bi začel hiperventilirati ali pa bogovi-ne-daj, hlipati. Ne samo da bi izpadel kot slabič, ampak tudi tisto kar je imel povedati bi lahko zaradi tega izpadlo pretirano.
"Ne bom ti povedal, kako je prišlo do tega, ker ti spomini preveč bolijo in jih poskušam za vedno pozabiti. Zaslužiš pa si izvedeti, kaj se je zgodilo na koncu mojega edinega leta na Durmstrangu. Ivan Brezokoff, učenec sedmega letnika, ki mi je bil zelo všeč, je v ruševinah že nekaj sto let poplavljenih ječ odkril neko knjigo o pozabljeni magiji. Zdaj vem, da je šlo ali za neko eksperimentalno zadevo, ki ni bila nikoli izpopolnjena, ali pa je šlo v osnovi za črno magijo in ni vedel v kaj se spušča. Ali pa je vedel, pa mu je bilo vseeno," je povedal in na koncu prhnil z zaničevanjem, ki je jasno kazalo na to, da Ivanu do tega dne ni odpustil tega, kar se je potem zgodilo.
"Ampak seveda takrat nisem imel pojma. Bil sem ljubka svetlolasa sinjeoka punčka, ki ji je srce vztrepetalo že samo če je spregovoril z njo. In seveda je ta punčka, ko jo je prosil naj mu pri nečem pomaga, takoj privolila, tudi potem ko je rekel da je lahko nevarno. Ali pa morda še bolj zaradi tega: navsezadnje je to tako romantično in nevarnost obstaja samo zato, da se lahko potem hvališ o tem, kajne?" Njegov obraz se je spačil s cinizmom, kajti čeprav se je zavedal, da je takrat pač mislil drugače, se mu je sedaj to zdelo izjemno otročje in nespametno.
"Raje ne bom govoril kaj vse se je zgodilo med ritualom," je nadaljeval mračno, "ampak Ivan mi je takrat zatrdil, da bova tako oba postala mnogo močnejša čarovnika kot kdorkoli, ki sva ga poznala, da se bova približala samemu Merlinu. Saj ni pomembno. Rezultat je bil popolna katastrofa."
Zavzdihnil je in poskusil nadaljevati, a se mu je zataknilo. Dihal je nenaravno; vdihi so bili hitri, izdihi pa prisiljeno globoki, ko se je trudil zadrževati solze.
"Še danes ne vem čisto natančno kaj se je v resnici zgodilo, ampak še najbolj logično se zdi, da sem bila nekakšna obredna žrtev. Ko je s palico začrtal krog in izrekel prvi verz čarobnih besed, so se iz tal kot od nikoder pognale črne špice iz nekakšnih trdnih senc in me začele prebadati z vseh strani. Kričala sem, na ves glas sem kričala, a nihče ni prišel na pomoč. Na Ivanovem obrazu se je pačil maničen nasmešek. In ko sem ravno mislila, da ne more biti hujše, so se špice nekako razširile, kot da bi iz vsake pognalo na tisoče manjših..."
Glas se mu je zlomil. Ni več mogel zadrževati solza. Tega ni mogel več opisovati, čutil je kakor da bi bil spet tam, ko je to podoživljal.
"Nisi še čutila prave bolečine, dokler te temna magija ne raztrga na koščke!" je zarenčal v njeno smer, objokan, užaljen, ranjen in jezen nanjo, da ga je spomnila na to. Vedel je, da se ne bi smel jeziti nanjo, saj ni mogla vedeti kako boleče je bilo to zanj. Nihče ni mogel vedeti. Pa vendar, počutil se je vsaj malenkost bolje, ko je lahko vsaj delček svoje frustracije znesel nad nekom drugim. Obrnil ji je hrbet, da ne bi videla njegovih solza, in si jih obrisal. Nato je, še vedno s hrbtom obrnjen proti njej, s tihim, močno tresočim se in potlačeno hlipajočim glasom nadaljeval:
"Umrla sem tistega dne, v več kot enem pogledu. Ampak nisem šla naprej v drugi svet. Zbudila sem se en teden kasneje v Svetem Mungu, s staršema ob postelji, očetom ki je zaspal ob mojih nogah in mamo vso v solzah, ko me je videla odpreti oči. Moja mami *nikoli* ne joka..."
Iz žepa je potegnil robček in si glasno obrisal nos. Nato ga je vrgel v zrak ter zamahnil z levico, tako da je robček izpuhtel v nič ko se je prstan zableščal.
"Zbudil sem se v tem telesu," je nadaljeval. "Pojma nisem imel kaj se je zgodilo in kdo sem bil, a bil sem fant nekako iste starosti in z nenaravnimi vijoličnimi očmi, ki ni bil podoben nikomur ki bi ga že kdaj videl. Povedali so mi, da je eden od duhov, Grof Olaf Debeli, videl kaj se je zgodilo v zadnjih trenutkih obreda, in glede na to da se ne v življenju ne v smrti še ni zlagal so mu verjeli na besedo. Rekel je, da je temna magija moje telo zdrobila in požrla, vendar pa moj duh ni odšel, temveč je bil ujet v zaščitnem krogu. Ivan se me je hotel polastiti preden bi magija ustvarila novo, ampak brez uspeha. Preden bi naredil še kaj več, ga je zajel črni ogenj in na koncu od njega ni ostal niti pepel."
Vstal je in stisnil pest, a ker je bila to levica, na kateri je bil še vedno čarobni prstan, se je bližnje slivovo drevo zlomilo in raztreščilo na koščke. Fenris ni pokazal nobene reakcije. Skozi zobe pa je iztisnil sledeče:
"Še prelahko jo je odnesel, prekleti prasec! Prisežem, da bi ga najraje obudil od mrtvih samo zato, da bi ga lahko vsak dan znova ubil na najbolj boleč način kar bi se jih lahko spomnil!"
Sunkovito se je obrnil, ponovno premočenih lic in z mešanico bolečine, jeze, in frustracije na obrazu.
"No? Imaš dovolj? Sem zadostil tvoji radovednosti?!" se je zadrl nanjo. In takoj ko se je zavedel, kaj je pravkar storil, se je žalostno sesedel na tla.
"Oprosti..." je tiho dejal in gledal v travo.

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Sob Mar 31, 2012 3:35 am

Takoj, ko je zagledala ranjen izraz na Fenrisovem obrazu, ji je bilo žal, da je pustila jezi, da jo je prevzela. Lahko bi razumela, kako velika stvar je zanj to, še posebej, če je resnično prva, ki se ji je zaupal. Da, Natalie je bila že od nekdaj dobra v branju ljudi, to pa še ni pomenilo, da je znala z njimi tudi sočustvovati.
Svetlolasec je besede, ki so prihajale iz njegovih ust podkrepil z jeznimi toni, saj je bil očitno zafrustriran in tudi prizadet, ker se je tako spravila nanj. Počasi je sedla na kamnito klopico, vendar pazila, da je med njima ohranila razdaljo, medtem ko se je najprej spustil v razlago o svojem imenu in poreklu. Na rahlo je pokimala, češ da razume, hkrati pa mu poizkušala z očmi sporočiti, da ji je žal, saj ni hotela prekiniti toka njegovih misli, še posebej zdaj, ko je zapadel v razlago.
Ko je začel hitreje in globlje dihati, je vedno bolj dojemala, da Fenris ravnokar podoživlja izkušnje, ki se jih ni želel nikoli več spomniti in krivda zaradi njenega izpada jo je vedno bolj glodala. Lahko bi mu rekla, da ji ne rabi povedati, če je preveč težko, vendar po pravici povedano, jo je prekleto zanimalo, kaj se mu je zgodilo in če ne bi slišala razlage, bi se s tem vprašanjem mučila vsak dan za naprej.
Ko je omenil svetlolaso punčko in sedmošolca, v katerega je bila zatreskana do ušes, bi se Natalie v vsaki drugi situaciji začela režati kot nora, vendar to ni bilo niti malo smešno. Spolzgadovec je s svojimi obraznimi potezami zgodbo zanjo podoživljal veliko bolj kot samo z besedami in na trenutke je skoraj lahko začutila, kar je čutil on. Če ne drugega, je bil zares dober pripovedovalec.
Prej se je držal čisto na robu solz, ko pa je opisoval ritual, ki ga je tako spremenil, se ni mogel več zadržati. In zlatolaska ga je povsem razumela. Že to, kar ji je povedal, je bilo dovolj, da se ji je naježila koža po celem telesu in povsem možno, da se bodo mentalne slike, ki jih je ustvarila njegova pripoved začele redno pojavljati v njenih nočnih morah. Razumela je tudi, ko je svoj ventil, da sprosti vsa besna in boleča čustva našel v njej in zarenčal besede, ki so govorile, kako boleče je bilo zanj podoživljanje te grozovite izkušnje.
Na vrsto je končno prišel del pripovedi, ki je obrazlagal, kako to, da je nekdo, ki je bil včasih majhna modrooka svetlolaska postal visok Spolzgadovec z vijoličastimi očmi. Oziroma, vsaj moral bi obrazlagati, vendar očitno tudi fant sam ni vedel, kako ali zakaj je dobil še eno možnost za življenje v drugem telesu.
Ko je izrazil vso svojo frustracijo in bolečino, pa je na vrsto prišla jeza. Jeza na Ivana in na to, kar ji(joj, kako čudno se je to slišalo!) je storil, ki pa se je preusmerila na neko ubogo slivovo drevo in na Natalie, kot edino osebo v bližini. Pustila mu je, da se je sesedel na tla ob klopici, preden je počasi vstala in se mu pridružila v travi. »Ne, jaz sem tista, ki bi se morala opravičiti. Drezala sem v stvar, o katere razsežnosti nisem imela niti najmanjšega pojma in žal mi je, da sem odprla stare rane, ki več kot očitno še vedno precej bolijo. Veliko pa mi pomeni, da si mi to zaupal... Ne morem si predstavljati, skozi kaj si ravnokar šel.« Roko mu je položila na ramo in začela s palcem počasi drseti v krogih, upajoč da deluje vsaj malce pomirjujoče. Mesečina je osvetljevala mokre sledi, ki so jih solze pustile na njegovih licih in bila je povsem brez besed, da je bila dejansko ona tista oseba, pred katero si je dovolil takšno ranljivost. Za Natalie je bil to neverjeten izraz zaupanja, zaupanja, da bo razumela in ga ne bo zasmehovala, čeprav se je še predobro zavedala, da Fenris solz verjetno tako ali tako ne bi mogel zadržati. Sedela sta tam, v tišini, saj zlatolaska ni vedela, kaj bi rekla, njena glava pa ni še zares dojela vsega, kar ji je povedal, čeprav je počasi začenjala razumeti. »A si v redu?« Vedela, da je vprašanje neumno, vendar ji boljše res ni prišlo na misel.

[okej! Uau. Tole je pa pobral neverjetno velik časa, ampak je končno en post, ki se po dolžini lahko meri s tvojim, čeprov me še vedno prehitiš za dobrih 400 besed Razz A kdaj doživiš tisto, ko veš prfektno besedo za nekej v angleščini, v slovenščini je pa ni? Najbolj nadležna stvar ever pri pisanju RPGjev >.<]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Septimus Rex
Ravnatelj
avatar

Število prispevkov : 201

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Ned Apr 01, 2012 4:09 am

((Fenris!
V svojem naslednjem postu boš našel sledeči predmet:



Črna kravata nosilcu omogoča, da vidi, kako in kje bodo ljudje umrli, ne pa kdaj. To znanje se ne pojavi kot slika, temveč kot preprost občutek, za katerega pa je nosilec kravate lahko prepričan, da je resničen in ne le preblisk ali misel. Smrt ni določena stvar. Če se tok dogodkov spremeni, se lahko spremeni tudi vedenje o smrti. Nosilec ne more izvedeti svoje lastne smrti.))


Nazadnje urejal/a Septimus Rex Pon Apr 02, 2012 4:16 am; skupaj popravljeno 3 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://magic.highforum.net
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pon Apr 02, 2012 3:33 am

((Heh Natalie, samo pri vsakem postu najmanj 10-krat. Se mi pa tudi pogosto zgodi, da sicer najdem slovensko besedo, pa v slovenščini vseeno ne zveni čisto tako kot bi želel XD Za svoj prejšnji post sem rabil nekje 4 ure (skupaj z brisanjem in popravljanjem), je pa mislim da zaenkrat najdaljši post na forumu (kar se mi glede na količino informacij niti ne zdi tako čudno Wink), pa po mojem osebnem mnenju tudi Fenrisov najboljši Very Happy Zgleda da se (vsaj do neke mere) tudi Rex strinja. Hvala obema ^^))

Bila je mnogo bolj razumevajoča kot je pričakoval, ali kot si je zaradi svojih izpadov jeze zaslužil. In zato jo je imel le še bolj rad.
"Ne, res si ne moreš," se je strinjal ko je dejala, da si ne more predstavljati kaj je preživel. Dvignil je pogled in se zazrl v njene oči. "Ampak zdaj vsaj veš. In čeprav si tistega ne moreš, pa si morda lahko prestavljaš kako zelo mi je odleglo, da nisi jezna name in da se trudiš biti prijazna, ne glede na to da sem se drl nate zaradi nečesa, pri čemer ne deliš nobene krivde."
Sicer je ostalo še nekaj malenkosti iz zaključka pripovedi, kot na primer to, da je dekle, katera je bil pred vsem tem, uradno umrla skupaj z Ivanom in je bil prisiljen prevzeti novo identiteto, česar del je bil tudi prevzem materinega priimka in selitev v Anglijo, uničenje njegove prve palice ter nakup nove, in pa manjši porast njegovih magičnih sposobnosti. Še danes ni vedel kako, a kadar ni šlo za divjo magijo je imel občutek, da je bil magije dejansko manj vešč kot prej. Sčasoma je odkril, da je lahko sprostil del tega s pomočjo rimanja, vendar ni imel pojma zakaj ravno tako in kako točno je prišlo do tega. Je pa imel svoje sume.
"Ne, nisem v redu," ji je odgovoril. Nato se je nagnil bližje k njej in jo objel okrog ramen, glavo pa naslonil na njeno ramo. Tiho je dodal: "Sem pa zdaj dosti bolje kot prej."
Dolg trenutek se ni premaknil. Njen mehak dotik, toplota, ki jo je izžarevala, vonj njenega parfuma, in nasploh njena bližina je bila dovolj, da je lahko odmislil neprijetne spomine.
In ravno ko se je malo odmaknil in jo nameraval poljubiti, je ne kipu, ki je bil edini izhod iz jase, opazil nekaj nenavadnega: nekdo mu je okrog kapuce zavezal nekaj, kar je izgledalo kot črn šal. Čudno, lahko bi prisegel, da tega prej ni videl. No ja, je bilo pa tudi res, da ko je prispel na kotanjo pač ni ravno gledal kipa, saj je že vedel, da se luknja vedno skrči nazaj v naravno velikost, ko je tunel prazen.
"Nekdo res nima smisla za humor," je dejal cinično in pomignil proti nenavadnemu okrasu. Ampak bolj kot to ga je skrbelo nekaj drugega: očitno je še nekdo na tej šoli vedel za to kotanjo in jo je obiskal vsaj enkrat. In to je pomenilo konec iluziji zasebnosti, ki jo je Fenris imel odkar je prvič stopil na jaso, pa vse do trenutka ko je zagledal tisti kos blaga.
Jezen in razočaran nad tistega, ki je skazil njegovo upanje da bo tukaj lahko sam z Natalie, je vstal in odkorakal do kipa, in nameraval z eno potezo strgati tisto stvar dol. Vendar je bila očitno slabo zavezana, in ko se je vozel razvezal je črno blago, za katerega se je izkazalo da ni bil šal, temveč kravata, ostalo nepoškodovano v njegovi dlani. Obrnil se je in že hotel pripomniti kakšno pikro o tem, kako da nekateri ljudje niti "dvojnega Winstona" ne znajo prav zavezati, ko je ob ponovnem pogledu na Natalie dobil čuden, srhljiv občutek. Ne da bi vedel zakaj, je pomislil na strup in naslednji trenutek je že imel v glavi podobo, ki je nikoli ni hotel videti. Plavi kodri in nasmeh na škrlatnih ustnicah, medtem ko roka nese čašo k obrazu. Požirek. Trenutek tišine. Nevihtne oči se izbuljijo v šoku. Padanje, tih udarec telesa ob tla. Roka s čašo omahne, da se tekočina razlije po tleh. In potem tišina...
NE! Ne, ne, ne, ne, ne! Ni vedel od kje mu to vedenje, a nekaj mu je govorilo, da je bilo to res. In naslednji trenutek se je zavedel da je še vedno stal na jasi in s steklenimi očmi gledal predse, medtem ko je v eni roki še vedno držal črno kravato.

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Septimus Rex
Ravnatelj
avatar

Število prispevkov : 201

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pon Apr 02, 2012 3:47 am

((Fenris, kravata ti ne daje nikakršnih vizij, temveč le vedenje o tem, kako bo nekdo umrl (kot da bi o tem nekaj prebral ali bi ti nekdo povedal). Vsaka vizualizacija te smrti je torej sad tvoje domišljije in zna biti tudi napačna (kar seveda velja tudi za tisto kar ti kravata pove, če se prihodnost spremeni).))
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://magic.highforum.net
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pon Apr 02, 2012 5:23 am

((Rex, jaz to vem ker sem si prebral opis, ampak Fenris pa nima razloga zakaj bi to vedel. Sklepam, da če se pojavi neko nepojasnjeno védenje, da si človek to vizualizira in poskuša obrazložit, še posebej če na to dejansko pomisli. In dokler mu nekdo ne dokaže nasprotno, se tudi ne morem spomniti kaj bi ga lahko prepričalo da njegove vizualizacije niso enako resnične kot to znanje Wink))

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pon Apr 02, 2012 9:09 am

[ufff, i will NEVER be able to catch up with you in lenght xS]

Toplina njegovega telesa, ko jo je objel, je bila pomirjujoča in tudi, če bi mu zaradi njegovega obnašanja zamerila, sedaj prav gotovo ne bi mogla biti več jezna nanj. "Ni problema..." V objemu ji je bilo dovolj prijetno, da bi v tem položaju lahko ostala za vedno, vendar se ni nameravala pritoževati, ko se je Fenris začel nagibati k njej, da bi jo poljubil. Trepetajoče je zaprla oči in se že začela pripravljati na toplino njegovih ustnic, misli pa so ji preplavili spomini na tisti poljub, ki sta ga že delila.

Potem pa se je naenkrat odmaknil in Natalie je nemirno odprla oči, da bi dognala, kaj je preusmerilo njegovo pozornost. Bil je kos črnega blaga, šal ali pa kravata, ki je visel kipu okoli vratu. Svetlolaščevo razpoloženje se je v hipu poslabšalo, čeprav Nat v tem trenutku ni še ravno razumela zakaj, on pa se je odmotal iz njunega objema, odkorakal do skulpture in tkanino potegnil dol. Ko pa je bila kravata enkrat v njegovi roki in se je obrnil, da bi se vrnil k njej, je obstal na mestu kot pribit. S svojimi indigo očmi se je zazrl nekam v daljavo, na obrazu pa so se mu naenkrat zarisala povsem druga občutja. Že naslednji trenutek se je njegov pogled vrnil na Zemljo in deloval je zmedeno. Spolzgadovka se je hitro dvignila in pohitela k njemu. "Fenris, kaj se je ravnokar zgodilo? Izgledaš popolnoma..." Še vedno povsem izgubljenemu fantu je iz primeža potegnila črno kravato, da bi ga lahko prijela za roko, ko jo je spreletel najčudnejši občutek. Kar naenkrat je bila prepričana, da bo svetlolasec pred njo umrl pri visoki starosti, v spanju, in pojma ni imela, od kod ji to vedenje. Od samega presenečenja je kar nekaj časa stala na mestu, preden se je zbrala. "Tale večer postaja bolj in bolj čuden... Na, spravi si to, če hočeš." Podala mu je intriguing* kos blaga in ga končno prijela za roko, kot je bil njen prvotni namen. "Mislim, da oba potrebujeva nekaj sprostitve. Slišala sem, da so študentje načrtovali nek afterparty... Si za? Če nama ne bo všeč lahko vedno odideva... No, odločitev je tako ali tako tvoja, ker jaz ne vem gesla za ta prehod." Zasmejala se je in občutek je bil izjemen, saj se ji je zdelo, kot da se je prebila iz ječe, ki so jo ustvarile temne misli in pogovori. Hkrati s svojo lastno pripombo ji je v glavo šinila misel, da bi jo imel Fenris lahko tukaj zaprto kolikor časa bi hotel in morala se je zarežati, saj taki situaciji verjetno sploh ne bi posebej nasprotovala.

[*se opravičujem, ampak to je bla poleg disturbing edina beseda, ki je lahko opisala kravato in za nobeno od teh dveh ne obstaja ustrezajoč prevod (AGAIN!!! -.-)]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Fenris Wolffe
6. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 271

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Pon Apr 02, 2012 10:28 am

((Mogoče "presenetljiv" ali "zanimanje vzbujajoč"? Se pa strinjam da preprosto ni isto XD Drugače se pa ni treba sekirat, če ne pišeš tako dolgih postov kot jaz. Po mojem so čisto dovolj dolgi, so prej moji predolgi kot da bi bili tvoji prekratki XD))

"...Izgledaš popolnoma..." še preden bi uspela dokončati stavek, je njen pogled postal steklen in oddaljen. Fenrisu ni bilo treba trikrat ugibati, da je dojel kaj se je pravkar zgodilo. Blago kravate je bilo očitno nekako začarano, da je tisti ki se ga je dotikal videl smrt ljudi okrog sebe. Ni se mogel spomniti druge razlage zakaj je prej pomislil na to, kar je pomislil, in zakaj je zdaj Natalie izgledala tako kot je. Vendar pa se ni mogel spomniti, da bi videl vizijo lastne smrti. Varovalka proti norosti, ali način kako nosilcu dati občutek negotovosti? Je bil to še eden od predmetov, ali pa je bilo to kakšno zakleto oblačilo, morda celo nekdaj last tistega, katerega čemerni kip je varoval prehod?
Spreletel ga je srh ob misli, da bi nekoč davno nekdo odkril ta prehod, potem pa ne bi mogel več oditi. Sadja in vode je bilo dovolj, da ne bi umrl od lakote in žeje, pa vendar ga je misel na to, da je morda tukaj nekdo umrl, vedno bolj odvračala od tega kraja.
Ne, to je trapasto, si je dejal sam pri sebi. Če bi tukaj kdo umrl pred kratkim, bi morale biti nekje sledi, če pa je bilo to že zdavnaj, pa je vsaka sled prav tako davno izginila. Nehaj se sekirati!
Vsekakor se mu je dovolj svetlikalo o sposobnostih kravate, da je sklepal da je za učinek nujen fizični kontakt. Zato jo je previdno zložil in spravil v prsni žep plašča, saj se mu je zdela prenevarna, da bi jo izgubil ali pa kje pustil, hkrati pa ni hotel preživeti večera ob mislih na smrt. Si je pa sam pri sebi zabičal da bo od zdaj naprej vsakič zelo podrobno preveril kaj je v Nataliejini pijači preden jo spije, pa tudi če jo bo moral prej sam poskusiti.
"Afterparty?" je ponovil besedo, kakor da bi jo lahko okusil. "Hja, zakaj pa ne. Mislim da sva po tejle zadevi oba potrebna malo sprostitve," je dejal in skomignil z rameni. Nato se je zavedel kako je njegova izjava zvenela in hitro dodal: "Mislil sem navadne sprostitve, oblečene!" In seveda je s tem izpadel še bolj butasto. Najraje bi se z vso silo treščil po čelu, tako trapast se je zdel sam sebi.
"Geslo!" je hitro rekel in spremenil temo. Stopil je bližje h kipu in tokrat glasneje izrekel besede: "Adversus Solem ne loquitor."
Odprtina na obrazu je popolnoma neslišno in ravno toliko srhljivo zazevala vse do tal.
"Pomeni nekaj takega kot 'ne govori tistega, za kar veš da je butasto'. Dobesedni prevod pa bi bil 'ne govori čez sonce'." Ujel je njen pogled in dodal: "Hodil sem na tradicionalno osnovno šolo, kjer je bila latinščina obvezni predmet."
Že je hotel zlesti v predor, ko se je spomnil nečesa, kar bi moral storiti že nekaj časa nazaj. Brez besed je stopil k Nat, jo z levico prijel za hrbet, desnico pa ovil okrog njenega pasu, jo potegnil k sebi in ji naravnost na ustnice pritisnil poljub. A to ni bil nedolžen poljub, kakršnega ji je namenil pred dvema tednoma na hodniku; to je bil poljub, ki je izžareval nepopisno moč njegove ljubezni, pa tudi strastnosti s katero jo je ljubil. Čeprav je bila najboljša prijateljica, kar jih je kdaj imel, to ni bil poljub prijatelja; to je bil poljub nekoga, ki je pripravljen za drugega narediti skorajda vse. To je bil poljub nekoga, ki si je nekoga drugega želel na vse možne načine. To je bil eden tistih poljubov, o katerih se pišejo zgodbe.
"Zdaj šele lahko greva od tukaj," je dejal s polovičnim nasmeškom, ko so se njune ustnice ločile.

_________________

Perhaps my poetry is best left unread and forgotten
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   Tor Apr 03, 2012 6:10 am

Nasmešek na njenem obrazu, ki je bil že tako ali tako zelo velik se je samo še povečal, pridobil pa je tudi nekakšno hudičevsko kvaliteto. "Tudi taka sprostitev ne bi bila tako slaba..." se mu je zarežala, medtem ko se je Fenris že trudil, da bi zamenjal temo debate s tem, da je odprl prehod. Geslo je bilo latinsko in razložil ji je kaj pomeni, potem pa se takoj začel opravičevati, češ, da je hodil na klasično šolo. "Ja, ja, seveda.." Bilo je prav neverjetno, kako zelo se ej njeno razpoloženje spremenilo v nekaj pičlih minutah. Veselo se je pomaknila za njim, da bi zapustila skrivnostni gaj, ko se je svetlolasec naenkrat obrnil, ko objel okoli pasu in potegnil k sebi. Njen presenečeni vzklik so utišale njegove ustnice in nemudoma se je prepustila občutku.

Poljub se je zelo razlikoval od tistega nežnega in čustvenega, ki sta si ga delila na hodniku. Bil je strasten in vroč in divji. Natalie se je v igro ravno namenila vključiti tudi svoj jezik, ko se je Spolzgadovec odmaknil od nje in med njunimi ustnicami postavil varnostno razdaljo, vendar rok ni umaknil z njenih bokov. "Ja, prav imaš, šele sedaj lahko greva." Eno od njegovih dlani je vzela v svojo in prepletla njune prste, potem pa ju potegnila v srhljivo ustje predora.

Potem, ko sta se iz uročenega vrta vrnila v grad, zabave ni bilo posebej težko najti. Glasba je bila glasna in v smeri, iz katere je prihajala, je bil en zelo priljubljen kraj, na katerem so se odvijali žuri. Bilo je neko stransko dvorišče in ko sta s Fenrisom prišla, je bilo tam zmerno število ljudi, ne preveč ne premalo. Njeno oko je takoj ujelo krog, ki se je oblikoval na sredini dvorišča, v sredi njega samega pa se je vrtela steklenica. Brez, da bi svojega soplesalca sploh vprašala, če se želi igrati, ga je potegnila v tisto smer, vendar je vmes zapazila še mizo s pijačami, zato je naredila zavoj. Potem, ko je v roki trdno držala flaško temnega Budweiserja, ju je končno odvedla do skupine na sredi dvorišča. Ne da bi kogarkoli kaj vprašala(spet), se je enostavno vsedla na prašna tla in vse zbrane pozdravila z nasmeškom.

[nadaljuješ kr na afterju? Smile]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Skrivna kotanja   

Nazaj na vrh Go down
 

Skrivna kotanja

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Objects of Desire :: Bradavičarka :: Grajska posest-