Akademija za čarovnike in čarovnice
 
KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
Novice
Do septembra lahko še prosto nadaljujete svoje zasebne RPGje in ste nagrajeni s katerim od čarobnih predmetov.

Z začetkom šolskega leta pa se bo tudi na Bradavičarki začelo novo šolsko leto, ki bo prineslo nove posebnosti.

Več o zgodbi si preberite tu: LINK

Predmet vam bo na pot postavil admin, ko bo iz vaših postov razvidno, da si ga zaslužite.

Trenutni RPG čas: pomlad
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
Latest topics
» Spalnice (fantje)
Ned Okt 05, 2014 3:38 am by Natalie Aurea

» Chat & Spam
Sre Avg 13, 2014 7:10 am by Fenris Wolffe

» Klobuk Izbiruh
Pet Mar 15, 2013 8:50 am by Thomson Marley

» Oglasi & Razglasi
Tor Dec 04, 2012 8:42 am by Septimus Rex

» Knjižnica
Sob Avg 25, 2012 8:55 am by Roseanna Scott

» Kalodont
Tor Avg 21, 2012 9:59 am by Roseanna Scott

» Prepovedani gozd
Čet Avg 16, 2012 12:15 pm by Rei Oal

» RPG Finder
Sre Avg 15, 2012 6:39 pm by Alejandra Perroni

» Južni stolp
Pon Avg 13, 2012 12:34 am by Niall Horan

» Vzhodni hodnik
Pet Jul 27, 2012 12:20 am by Skyle Wall


Share | .
 

 Vzhodni hodnik

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
Septimus Rex
Ravnatelj
avatar

Število prispevkov : 201

ObjavljaNaslov sporočila: Vzhodni hodnik   Pet Mar 09, 2012 10:40 am



Vzhodni hodnik je skoraj vedno prijetno osvetljen in obljuden z učenci, saj vodi v precej učilnic.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://magic.highforum.net
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Sob Mar 10, 2012 10:32 pm

Presneto... Stokrat presneto! je besno preklinjala v svojih mislih, ko se ji je njena vsaj pedesetkrat zakrpana stara torba spet sesula po tleh. Renče si je nalagala stvari na kup in se naslonila na kip kjer je že iz navade potegnila ven debelo nit in šivako za možnejše stvari in svojo usnjeno zadevo spet zašila. Vesela, da ni bilo nobenega Gryfondomovca, da bi se ji lahko smejal, zazrla skozi okno, no odprtine, ki so ti razpirale lepo pokrajino okrog šole. Vidno je trznila, ko so se na hodnik usule skupinice učencev, ki so končale uro. Naslonila se je na zid in eno nogo povzpela po njenu in za nameček še prekrižala roke. Za spremembo se ji je malo pasalo delati Spolzgadovko in se je v mislih smejala malim otročkom, ki so prestrašeno tekli mimo ter se poskušali izogniti njenemu posmehljivemu nasmešku, ki pa je bil večinoma tudi edini nasmešek, ki ga je kadarkoli uporabila. Čeprav v takem domu in nadvse hladnokvnem odnosu je imela tudi prijateljske potebe, pa vednar jo je zabavalo kako so jo v tem trenutku odobravali. Gotovo ne bi bilo preveč lepo pogledati kaj si mislijo. Takrat pa je zagledala eno študentko njenega letnika, ki jo je po naključju prepoznala. Nikoli še ni govorila z njo, vendar je bila ena od njenih cimer, ki ji pa seveda kot ostale ni zafrkavala. Po njenem je bila čisto normalna. Vsak po svoje. Stopila je do nje in ji prekrižala pot »Po toliko letih mi je malo žal, da nisva še nikoli spregovorili. Victoria.« Brez kakoršnih koli zadržkov ji je ponudila roko.

((Natalie? Very Happy ))

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Ned Mar 11, 2012 4:44 am

Natalie je malce odsotno spakirala vse svoje potrebščine v torbo in si jo vrgla čez ramo. Ta ura Zgodovine jo je nadvse šokirala, saj je bila ne samo zanimiva, temveč se je učitelj z njo celo spustil v debato o upravičenosti goblinskih vojn. Z mislimi še vedno pri pogovoru je zapustila učilnico in se prepustila toku učencev na obljudenem vzhodnem hodniku. Skoraj se je zaletela v neko dekle, ki ji je prišlo na pot, kar jo je malce vrglo iz njenega transa. Namesto tipičnega 'oprosti' ali 'pazi, kje hodiš!' pa jo je pričakal precej bolj nenavaden pozdrav. Dvignila je pogled in si na hitro ogledala dekle. Temni kodri, visoka, z dvobarvnima očesoma. Seveda, njena cimra Victoria! V mislih si je na hitro primazala še eno klofuto, da se je do konca streznila, potem pa sprejela njeno ponujeno roko. »Kajneda? No, jaz sem pa Natalie. Ampak prosim, kliči me Nat,« je še pristavila z nasmeškom in dekle potegnila proti robu hodnika, na eno od klopic. »Kako pa to, da si se ravno zdaj odločila, da me boš spoznala? Saj nimam nič proti, samo najnavadnejša radovednost.« Sogovornici je namenila prijazen nasmešek, majhnega fantka, ki se je hotel odpočiti na njuni klopci pa odpodila z zlovešče zasikanim spi*di.

[Jezz, huney Razz]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Ned Mar 11, 2012 6:26 am

Natalie je izgledala precej prijazno, kar jo je precej presenetilo. »Mene kličejo Vic. Nočeš vedeti mojega celega imena. Moji starši so mahnjeni na dolga in stara imena.« Malo se je zasmehljala, ko je malega fantiča z neprijaznim sikanjem pregnala, da se je prestrašeno opotekel in skoraj treščil v Spolzgadovca sedmega letnika, ki ga je potisnil v koš za smeti, da se je vse vsulo na njega. Po hodniku je zadonel smeh, ko je fantek osramočen in prekrit s smeti popolnoma pozabil na svoje stvari in zbežal v nasprotno smer. Takrat jo je iz smeheca predramila cimra, ki ji je zastavila vprašanje glede tega, zakaj jo je hotela ravno zdaj spoznati. »Tudi predvsem iz radovednosti. Sicer pa se mi zdi zabito, da se niti predstavile nisva po toliko letih, ko spiva v isti sobi, sploh pa so ostale cimre tako ali tako zabite.« Na klopici je prekrižala noge in odprla torbo. Ven je potegnila dve sladkorni palici in si svojo utaknila v usta. S polnimi ustnici ji je ponudila palico »Boš?« Nekaj časa je lizala sladkorno palico dokler ni postala tišina preveč zoprna »Imela se prosto uro in mi je bilo pravzaprav dolgčas, no lahko bi temu rekli prosta ura...« Malo je pokašljala »Vi ste imeli zgodovino, ne? Kaj pa ste počeli?«

((Odpis!! Laughing ))

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Alyna Silver
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 11

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Ned Mar 11, 2012 6:39 pm

Končala se je še ena ura spreminjanja oblik, v kateri je Alyna naravnost blestela. Vadili so zapleten urok spreminjanja človeškega telesa, katerega rezultat je bil v povišanju oziroma znižanju telesa. Alyna se je odlično izkazala, zrasla kar za deset centimentrov in svojemu domu prislužila dodatnih deset točk. Po končani uri se je še za kratek čas zadržala pri profesorici, ki jo je obsipala z neskončimi nasveti. "Hvala vam" se je sladko poslovila in se končno znašla na hodniku. Končno, stara je res tečna. Pa ne, spet moram v to? je jezno pomislila, ko je pred učilnico zagledala deročo reko študentov, ki so drli v najrazličnejše smeri. Če je kaj sovražila, je to bilo nedvomno prodiranje skozi takšno gnečo, kjer so ti mimoidoči stopali na čevlje, te suvali v različne predele telesa in ti povsem pokvarili pričesko. Naslednjo uro je imela prav kmalu, tako da ji drugega ni preostalo, kot da se pridruži toku in zabrede med množico glasnih in zoprnih učencev.
Na srečo se je tok kmalu pospešil in učenci so se zlivali v različne stranske učilnice, tako da je Alyna lahko znova normalno hodila. Popravila si je rahlo zmršene lase, si torbo poveznila nekoliko višje in nadaljevala proti učilnici astronomije, do katere jo je čakala še kar dolga pot. Sonce je pošiljalo svoje pomladanske žarke skozi debela grajska okna in za hip si je zaželela, da bi obiskala park in se jim tam prepustila. A te želje so bile le iluzija, saj je imela predavanja vse do večera, takrat pa se bo večerji zleknila v posteljo in zaspala vse do jutra. Turobno je zavzdihnila in mislila zaviti s hodnika, ko je nedaleč naprej zagledala dve dekleti, ki sta se pomenkovali na klopi in ustrahovali mlajše učence drugih domov. Hmm, tega ne morem ignorirati je zadovoljno pomislila in se ozrla naokrog, če bi kje našla kakšen primeren predmet. In res ga je. Na okenski polici je nekdo pustil do polovice napolnjen kozarec kave, ki je bila ob dotiku še vroča. S kozarcem med dlanema se je Alyn približala Spolzgadovkama in ju plašno pozdravila. "Živjo." Obe sta bili tipični predstavnici svojih domov, s tem da se ji je svetlolaska zdela še nekam bolj naduta. "Upam da vaju ne motim, ampak nikakor ne morem najti kabineta profesorja urokov. Bi mi lahko katera pomagala?" Njen glas je zvenel kot mešanica spoštljivosti in rahlega strahu, ta pa se ji je kazal tudi v očeh. Ravno ob zadnjih besedah je nekdo stekel tik mimo Lyninega hrbta in to priložnost je takoj pograbila. Kot da bi jo sunil, se je opotekla in precejšnja vsebina kave se je izlila naravnost na svetlolaskine prekrižane noge. "Ojoj!" je obupano vzkliknilo dekle in se prijelo za usta.

(Exiting? Wink)
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Ned Mar 11, 2012 7:06 pm

Z veseljem je sprejela ponujeno sladkorno palico in jo začela zdolgočaseno vlačiti po ustih. Zahahljala se je ob sošolkinem komtarju, kateremu je sledilo kašljanje. Sama si ni prav pogosto jemala takšnih prostih ur, saj se je ne glede na vse rada naučila novih stvari in je pouk špricala samo, če je bilo res nujno. Te ure zgodovine ne bi hotela zamuditi za nič na svetu. "Nadaljevali smo z goblinskimi vojnami od zadnjič, samo da smo se bolj poglobili v razloge za njimi in koliko upravičene so bile. Ne boš verjela, ampak bilo je dejansko zanimivo." Svojo sladkorno palico je vrtela med ustnicami in uživala v njenem okusu, ko jo je zmotil precej tih pozdrav. Pred njima se je ustavilo svetlolaso Pihpuffovsko dekle, približno njune starosti ali kakšno leto starejše. Bila je pravo utelešenje nedolžnosti in z velikimi očkami je plaho vprašala za pomoč do kabineta profesorja urokov. Nat se ji je nasmehnila in že hotela vstati, ko je neznanko naenkrat od zadaj nekdo potisnil in presenečeno se je opotekla naprej, kavo iz svojega lončka pa izlila naravnost njej na noge. "Šit!" Kava je bila zelo vroča in peklo jo je kar precej. Iz žepa je izvlekla palico in jo hitro usmerila v svoje noge ter siknila "Paro!". Tekočina je izginila, vendar so se ji na koži že poznali rdečkasti madeži. Še enkrat je potiho zaklela in poskušala opekline pozdraviti z Episkeyem, vendar seveda ni šlo, saj to konec koncev ni bila odprta rana. Živčno se je zasmejala in se ozrla po opazovalkah in zazdelo se ji je, da je lahko v svetlolaskinih očeh za trenutek izrla zadovoljstvo, vendar je bil že naslednji trenutek tam samo opravičujoč pogled. "No, zgleda da z mojimi napoji sedaj ne bo nič, tako, da te še vedno lahko peljem do kabineta, tako ali tako je na poti do ambulante." Victorii, ki je še vedno sedela na klopci je namenila še kisel nasmešek. "Midve se pa vidiva zvečir, če prej ne. Uživaj v 'prosti uri'." To rekoč je pobrala svojo torbo, jo zavihtela čez ramo in se odpravila malce naprej po hodniku, čakajoč, da ji bo Pihpuffovka sledila.

[very much indeed! Smile]

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Victoria Redway
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 99

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pon Mar 12, 2012 6:41 am

»Kul.« Je izrekla besedico, ko ji je povedala, da je bila ura zgodovine čarovništva dejansko zanimiva. »Saj jaz pravzaprav proti zgodovini čarovništva nimam nič, nevem kaj se tako pritožujejo. Predvsem sem špricala ker sem morala nadoknaditi veliko naloge, takoj pa, ko sem tekla, da bi z izgovorom ujela preostanek ure pa se mi je moja torba spet sesula. Potem sploh ni bilo več pomena, da se prikažem za pet minut.« Nekaj časa sta že uživali v okusu sladkorne palice, dokler se ni pred njima pojavilo dekle iz Pihpuffa. Proti njim ni imela Victoria nič proti in ji je že hotela odgovoriti, ko je dekle ponesreči spotaknilo fantiča, da se je njegov kofetek polil naravnost po Natinih nogah. Vic ji je neuspešno poskušala pomagati, saj je sledila cela vrsta majhnih katastrof. V dekletovih očeh se je videl opravičujoč pogled in se zato nista jezili. Nat se je ponudila, da bo dekletu pokazala pot do pisarne, da bo mimogrede zavila v ambulanto. »Ja, se pomoje vidiva zvečer. Adijo!« Sama je pobrala stvari in se odpravila pojest kaj močnejšega kot sladkorno palico. Gotovo je bil že čas za malico in Vic je bila po naravi nadvse požrešna in je pojedla več kot trije fantje naenkrat. Zavila je v veliko dvorano.

_________________

Victoria Rosemary Helen Redway, Spolzgad, 5. letnik

Life is short. Eat dessert first.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Alyna Silver
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 11

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Čet Mar 15, 2012 4:54 am

Hmm, le ni tako vročekrvna se je zamislila Alyna, ko je Spolzgadovka ni obklala z kletvicami in žaljivkami, kot je bilo za pričakovati. Še več, zdelo se je, da jo bo kljub opeklinam še pospremila do profesorjevega kabineta, saj je vstala in se poslovila od temnolaske. Alyna je bila nad dogodki res presenečena, a kot dobra igralka tega ni z ničemer pokazala. Njene velike očke so boječe sledile svetlolaski in kmalu se je tudi Pihpuffovka odpravila za njo. "Oprosti" je tiho zamrmrala, ko sta že naredili nekaj korakov vzdolž hodnika. "Če bi znala, bi ti s kakšnim urokom pozdravila te opekline." Spustila je pogled in tiho stopala naprej, a tišina ni trajala dolgo. "Kakšna neroda sem! Ni čudno da nimam veliko prijateljic, ko pa se tako mojstrsko predstavljam." Glas ji je rahlo zaihtel, kot da bi se ji začele nabirati solze, a teh ni potočila. Z obema rokama se je oklepala naramnice svoje torbe in s spuščenim pogledom stopala ob Natalii. Na srečo je glavni odmor že minil in tako je večina učencev že sedela po razredih, hodniki pa so v glavnem samevali. "Mimogrede, ime mi je Alyna in če se ti lahko na kak način oddolžim, mi samo povej. Storila bom karkoli, seveda če je v mojih možnostih" je s kislim nasmeškom odvrnila svetlolaska in si padajoče lase popravila za ušesa, da ji niso ovirali vida. V preteklosti se je že kar nekajkrat pozabavala s Spolzgadovci in sprva se je tudi pogosto opekla. Kasneje se je navadila na svoje igrice spletk in dvoličnosti, tako da je bila precej uspešnejša.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Natalie Aurea
5. letnik Spolzgada
avatar

Število prispevkov : 289
Age : 20

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Mar 16, 2012 4:06 am

Pihpuffovka se ji je plaho in počasi pridružila, zato sta začeli po polžje napredovati po hodniku. Očitno še vedno pretresena zaradi dogodka, se ji je tiho opravičila in nadaljevala, da bi ji pomagala, če bi le znala. Nat je samo odmahnila z roko in se ji nasmehnila. “Saj nisi ti kriva, se pač zgodi. Če pa bi dobila tistega fanta v roke…” Poved je začela z lahkotnim in prijateljskim tonom, končala pa z jeznim renčanjem, na pol tudi zato, ker jo je v opeklinah zbadalo vedno močneje, ne pa vedno manj. Očitno zelo plaha in nesamozavestna svetlolaska je sedaj govorila bolj sama s sabo kot pa z Nat, in za nekaj trenutkov se je zdela že skoraj na robu joka. Potem se je očitno malo zbrala, saj se je predstavila in ji ponudila usluge. “Amm, Natalie, lepo, da sva se spoznali.” Nekaj časa sta hodili v tišini, potem pa je Spolzgadovka spet odprla usta. “Pravzaprav.. Ali si dobra v urokih ali spreminjanju oblike?” Nikoli si ni delala utvar, da je vsemogočna in letos sta ji omenjena predmeta delala resnično veliko težav, kar je bil velik problem, še posebej glede na to, da jih je na koncu čakala mala matura. Njene ustnice si je prisvojil rahel nasmešek, ko se je spomnila, kaj se je zgodilo zadnjič, ko je Nathaniela v knjižnici prosila za pomoč. Zavili sta v drug hodnik, na koncu katerega je bil kabinet, ki ga je Alyna iskala in Nat je malce upočasnila, da bi lahko dokončali pogovor, preden dosežeta cilj.

_________________


Natalie Megan Aurea, 5. letnik Spolzgada

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I've tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Tristan Davis
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 8

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Čet Maj 17, 2012 4:45 am

    odločil se je, da se za nalogo tistega dne preprosto ne bo zmenil. tako ali tako ima še praktično cel teden časa, da jo naredi. torej bi bilo naravnost grozljivo, če bi tak lep, sončen dan - redkost v aprilu - zapravil za kup navadnega pisanja. veliko boljša se mi je zdela misel, da bi se odpravil kam drugam ter tam na samem razmislil o... stvareh. veliko različnih tem je nameraval obdelati, realnih in nerealnih, zato se je odločil za odbijajoč videz, če bi se ga slučajno kdo odločil zmotiti (čeprav v resnici ni verjel, da bi se ga komu zdelo vredno vsaj pogledati). zadnje dni je bil namreč precej na tesnem s časom, venomer je nekaj počel - večinoma besnel nad profesorji, ki so jim v zadnjem času dajali nenavadno veliko naloge. prav iz te uporniške jeze je verjetno izvirala odločnost, da nalogo tega dne povoha šele konec tedna. sicer mu je tihi glasek nekje v prostranstvih njegove glave vztrajno prigovarjal, da si dela le potuho in da s takim obnašanjem definitivno ne bo nikamor prišel, toda kot vedno ga je preprosto ignoriral. zaznaval ga je le kot šibko brenčanje v zakotjih svojih misli, nadležni tujek, ki se ima za nekaj več. "uf." zavil je z očmi ter se - kot po navadi - nenavadno opravljen odpravil v središče bradavičarke, na neki hodnik, ki je deloval zapuščeno.

    čez nekaj časa je že sedel, udobno naslonjen na steno (čudno se sliši, toda dejansko je bil zid neverjetno udoben). nemoteno se je tako potopil v svoje precej kaotične misli, polne najrazličnejših idej, verzov, barv in besed. v trenutku jih je povsem umirili v preprosto prelivanje barv in vozlanje besed - vsekakor mnogo prijaznejši prostor za miselno filozofiranje. začel je pri vsakodnevnem premlevanju dneva, kolikor ga je pač do takrat minilo. prišel je do sklepa, da se danes ni zgodilo nič posebnega, običajen šolski dan pač. naloge je bilo precej, toda ni bilo alarma, ki bi opozarjal, da bi morali temeljito preveriti duševno zdravje profesorjev. vsaj za zdaj. mogoče je to le nenaden piš, ki bo, kot vsak, hitro minil in se prevesil v rahlo sapico ali pa celo brezvetrje. najverjetneje... iz misli ga je predramilo ne posebno dobro prikrito šumenje človeka, ki se spušča ob steni. sunkovito je odprl oči, ter se zazrl v rjavolasko poleg sebe. ironično je dvignil obrvi in jo nejevoljno vprašal: "resnično misliš, da si želiš biti tukaj?". to je pravzaprav mislil popolnoma resno, saj ni verjel, da bi se komu dalo posedati s kom, kot je on. poleg tega se mu je zdelo, da je dekle pihpuffovka - nekajkrat jo je namreč videl v njihovi dnevni dobi - torej verjetno ve o njem več kot kdo iz kakšnega drugega doma. kar čakal je, kdaj bo izbruhnila v plaz pridevnikov, kot so na primer: čudak, blondinec, neumnež, lenoba in podobno. skoraj je že slišal njen glas v svoji glavi, ki z grozljivo odmevajočim zvenom kriči točno te besede. toda pravzaprav mu je bilo vseeno. tako ali tako je vse to brez pomena, kajti nihče ga resnično ne pozna.

    ((rei ;D sm mogla kopirat post drugam, tako da upam da ni nobenih nasprotujočih si dejstev not Very Happy))
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Rei Oal
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 310
Age : 25
Kraj : Vrhnika ;)

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Čet Maj 17, 2012 8:26 am

[[ Ah kul je ^^ upam da ti nisi imela večjih težav zaradi tega in ker si me čakala tako dolgo =) ]]

Po treh urah učenja je zaprla knjige in jih skoraj vrgla ob steno. Na jetra ji je šlo, ko se je dejansko želela učiti in se ni mogla zbrati. Groza! In tako si je nadela svoj najljubši črni pulover s kapuco in odšla ven iz sobe. Tavala je po hodnikih šole. Tu in tam si je vzela čas in opazovala premikajoče se slike na stopnišču. A bolj ali manj so se ji podile misli o Rose in njeni drami v katero je bila vpletena tudi sama. Kako ji je šlo na jetra, ko je videla ljudi trpeti, ker si ne upajo nečesa priznati in odpustiti. Hm.. Mogoče bi ju pa lahko spravila skupaj?! Utrla se ji je ideja, ki se ji je zdela čisto možna in izvedljiva. No mogoče, bo malo problem s časom.
Toplega vremena sploh ni opazila. Tako močno je bila zakopana v svoje misli, da niti ni opazila kje hodi. Čudno, da se ni zaletela v koga. Nekako je prišla na vzhodni hodnik. Ponavadi, ko je bila zamišljena, je čisto z ignorirala vse okoli nje. Tokrat se je le nekomu uspelo prebiti čez njene misli. Nekdo je bil naslonjen na zid in deloval zamišljeno. O bog! Je pomislila in se spomnila tretjega letnika in njene simpatije, ki je trenutno stala pred njo. V tistih časih, še ni bila takšna kakor je sedaj in se je v velikih primerih raje obrnila stran od njene simpatije kakor, pa da bi pristopila do nje. Ni imela pojma ali je on kdaj sploh zvedel za to ali ne, tokrat bo pristopila do njega. Sošolka k sošolcu. Kako težko pa je to lahko?

Približala se mu je s zelo slišnimi koraki. Hotela ga je že pozdraviti, a jo je prehitel. "Ah! Daj no. Ne bodi tako zategnjen, ker te ne bom pojedla. Razen, če si to želiš v ne vem kakšnem primeru že." je rekla in se naslonila poleg njega. Halo? Logično, da želim biti tukaj! je tiho vrelo v njej., ker ga je želela spoznati. Ne ni ga hotela dobiti v posteljo ali karkoli podobnega, čisto zadovoljna bi bila z navadnim odnosom, ki se mogoče spreminja v prijateljstvo (zelo mogoče pa v kaj več). "Rei drugače." se je mirno predstavila in mu ponudila roko. Njegovo ime se je nekje iz ozadja njenih misli prikradlo v ospredje. No, če je Rei bila v čem dobra, so to bila imena. Za vsakega, ki se je kdaj z njim pogovarjala, je vedela njihova imena, za simpatije in ljubimce pa še posebno. "Torej misliš, da si.. Hm.. Poseben, drugačen, čuden ali nekaj? Ker tisti uvodni stavek ni ravno zvenel super v redu ampak nejevoljen." in govorila je traparije. Kakor, da ji najbrž ni hotel s tem nakazati naj se pobere od tod in ga pusti samega. Ampak, ne! Rei mora biti tukaj. No vsaj tako je malo pozabila na Rosine težave in se celo sprostila. Ne ravno veliko, se pa je. "Sicer pa še vedno lahko grem. Oziroma, če mi boš rekel bom šla. Drugače ti bom tukaj svetila kakor kresnička, ki so mimogrede res super živali." je dodala in ga pogledala v obraz. No, še vedno je bil hud tip, ki ga res nisi mogel spregledati.

_________________


Odpadli cvet se ne vrne več na vejo.
Japonski pregovor

¤¤¤
Rei Oal
7. letnik
Pihpuff



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Tristan Davis
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 8

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Maj 18, 2012 2:42 am

    naenkrat ga je zajel nenavaden občutek, namreč, počutil se je dokaj normalno. kot fant, ki na lepo popoldne skupaj s čedno sošolko poseda na hodniku in se pogovarja o nepomembnih rečeh, kot so vreme in podobno. kot da je dejansko zaželjen... bil je prekleto dober občutek - minil pa je veliko prehitro. kmalu je prešel v mlačno srečo, nato pa se popolnoma izgubil, kot da ga nikoli ne bi bilo. "saj vem, da me ne bi. gotovo bi bil groznega okusa. prav zato si tudi ne želim, da bi me," je rekel sarkastično, toda z nasmeškom na obrazu. saj ni tako grozno, če si slabega okusa. imaš vsaj več možnosti, da preživiš napad kanibalske zveri. misel mu je nasmešek še nekoliko razširila, zaradi česar se je počutil nekoliko neumno. toda kot po navadi, ga ni pretirano brigalo, kot kakšen se kaže drugim ljudem. že res, da je bila njegova sošolka (ja, spomnil se je tudi, da jo je videl pri pouku) resnično lepa, toda ni bil tiste vrste človek, ki bi bil ob takšnem bitju nervozen in skrajno nesamozavesten. počutil se je popolnoma sproščeno, skoraj kot da bi se pogovarjal z zrakom - pa ne v slabem smislu, torej, rjavolaske ni nameraval ignorirati, pa tudi pomenila mu je veliko več kot zrak, toda dejansko se je počutil nekako tako. čudaško, kar pa pri njem sploh ni nič nenavadnega. "oh, točno. zdaj se te spomnim ja. toda ti se mene ne, je tako? zate sem samo sošolec, s katerim si se prisiljena pogovarjati, ker si pač naletela nanj." drugim se takšen odnos verjetno zdi skrajno zamorjen in pesimističen, toda sam se sploh ni obremenjeval s takšnimi stvarmi. le delovati je hotel nekoliko bolj normalno in je zato govoril kot da mu je žal samega sebe. da bi jo mogoče odvrnil, preden bi se z njim zapletla v pogovor, kakršnega si gotovo ne želi. toda nič ni kazalo, da bi nameravala kmalu oditi, torej se je preprosto vdal in se odločil, da je ne bo več poskušal odbijati. ravno je nameraval nekaj pripomniti, ko je rei začela govoriti in ga presenetila z dokaj točnim opisom njegovega prepričanja. brada se mu je nekoliko povesila v pristnem začudenju, nato pa se je hitro spet zbral ter se radovedno namrščil. "pravzaprav si mislim točno to - pa prosim, ne poskušaj me prepričati, da ni res, kajti dosegla ne boš nič. od vedno vem, da sem drugačen. čuden. poseben. mogoče sem se, ko sem bil mlajši zaradi tega počutil v zadregi in marsikdaj ne preveč dobro, toda zdaj sem s tem čisto zadovoljen... pravzaprav sem na to ponosen." posebej je poudaril zadnjo besedo, ker se mu je zdela najpomembnejša. in presneto resnična, predvsem zaradi tega. "toda to ne spremeni dejstva, da ljudem prav zaradi tega nisem všeč. preveč so navajeni na običajnost, da bi sprejeli drugačnost. mogoče se ti bo zdelo, da vseeno nisem tako drugačen, da iz muhe delam slona, toda v resnici me ne poznaš... nihče me ne. toda da se začutiti, da sem v svojem bistvu dovolj drugačen od drugih, da me preprosto ignorirajo. ti si nekakšna izjema, ki je ne morem razumeti. mogoče me lahko razsvetliš?" resnično ga je zanimalo, zakaj pravzaprav govori z njim. "in nočem, da odideš. sveti mi kot kresnička... presneto prav bi mi prišlo malo človeške družbe." njegov pogled se je staknil z njenim in šele takrat je opazil, kako lepe rjave oči ima.

    ((nism ne, brez skrbi Very Happy in ti si po pravici povedano brzinska, sm doživela že tudi mesečne zamude, tako da ja, pravi raj je tukej ko usak ful hitro odpiše Very Happy))
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Rei Oal
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 310
Age : 25
Kraj : Vrhnika ;)

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Maj 18, 2012 5:29 am

Začela se je smejati. Halo? Itak, da bi ga ugriznila! si je potiho mislila in si obliznila ustnico. No krasno. Sedaj se vede kot najbolj pohotna najstnica, ki ni dobila že sto let. No ja.. Skoraj sto let. "In kako veš, da si groznega okusa?" je vprašal in se skoraj ponudila, da lahko testirata. No, no Rei. Zberi se. Še vedno si na seksualnem oddihu in prav tako od fantov. Nočeš drame, nočeš neke avanture, ki bo trajala en dan. Si je rekla in poskusila umiriti malo svoje hormone.
Ni se počutila v zadregi, kakor bi se v tretjem letniku. Bila takšna, kakršna je ponavadi bila okoli hudih tipov. Spraševala se je, zakaj ni že prej stopila do njega ali kako to, da nista pristala v postelji? Ali je bila zgolj tako močno nažgana, da se ne spomni fanta, le dobrega seksa? "No, no. Za kakšno me pa imaš? Seveda se te spomnim! Saj ne, da si mi bil slučajno, ravno ti všeč v tretjem letniku." je zinila. Tako ali tako bi najbrž enkrat zvedel, če ni že od koga drugega, če ne pa enostavno takrat, ko bi bila nalita in bi ga srečala. No ni se pretirano sekirala kaj si misli o tem. "In ne ne zalezujem te." je le še dodala. Še vedno si je v glavi govorila, naj brzda svoje divje hormone, ki so resnično divjali v njej. Zaradi nje bi lahko tukaj na tem istem mestu. Zazrla se je v njegove blond lasje, ki somu dejansko sedli. Ni bil tako, kot nekateri, ki jim res ni sedla blond barva. Če najmanj tistim, ki so se barvali. No ja. Rei je tako ali tako sprejela večino ljudi, kljub njenemu mnenju o barvi las.

"Si res to misliš? Lahko vprašam zakaj?" je vprašala in se čudila, da je dejansko nekaj na čisti blef zadela o njem. IN NE! Ni ga mislila prepričati v nasprotno. Prvo, ni ga poznala, drugo je imela že dovolj tega prepričevanja, ker se ljudem tako ali teko ne da dopovedati resnice ali tvojega mnenja ali nasveta. Sicer pa, naj ima svoje mnenje, njeno najbrž ne bi nič štelo. "No ne vem. Ljudje dan danes res ne znajo sprejeti drugih. Mene to osebno moti. Res. Okej, saj ne rečem, da mene na nekomu nič ne moti. Vendar to še ne pomeni, da se sedaj ne bom družila z njimi in jih blatila, imela za čudake in bog ve kaj še vse drugega. Sicer pa tako ali tako vedno vztrajam pri svojem in me ne boš za nič na svetu prepričal v drugo.."je delila svoje mnenje z njim. "Zakaj? Ker si te želim spoznati." je odgovorila naravnost in se zazrla v njegove modre oči,ki so bile mimogrede, res super odtenek modre. Nasmehnila se mu je. "Lepo, da si želiš malo družbe in da nisi že trikrat pobegnil od mene." je pripomnila in ga še vedno gledala v oči.

[[ No ja. Se trudim čim prej odpisati Very Happy ]]

_________________


Odpadli cvet se ne vrne več na vejo.
Japonski pregovor

¤¤¤
Rei Oal
7. letnik
Pihpuff



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Tristan Davis
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 8

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pon Maj 21, 2012 5:20 am

    po pravici povedano ga sploh ni presenečalo, da šele zdaj opazi majhne podrobnosti na njej. vedno je vse preveč potopljen v svoj svet, da bi se mu zdelo vredno vsaj za hipec pogledati po drugih. to mu je po tolikih letih že prišlo v navado, tako rekoč se sploh ni zavedal, koliko lepote je dejansko zamudil. ob tem se je podzavestno podrgnil po njegovem tatooju na desnem zapestju, s katerim je, kot bi se izrazil, "dokončno pokazal svojo drugačnost". slon je bil že del njega, dobesedno prebival je v njegovem telesu, čeprav je bil navzven le preprost telesni okras. vsaj za druge ljudi. "preprosto vem. sicer tega še nikoli nisem imel priložnost preizkusiti, toda zdi se mi že. in do sedaj se je to, kar se mi je zdelo, izkazalo kot dokaj točna resnica." pogledal jo je od strani ter ustnice zopet ukrivil v nasmešek (kar se je, kot je opazil, zadnje minute pojavljalo kar nekoliko preveč pogosto, da bi bilo normalno). "seveda pa se še vedno lahko izkaže kot napačno... kdo bi vedel." pravzaprav ni namerno namigoval na to, da bi bila prav rei lahko tista, ki bi to testirala, toda nekako mu je... ušlo. že veliko - preveč - časa ni bil v družbi punce, zato je bil tokrat nekoliko nezbran. če bi bil tega vajen, se mu podobne reči gotovo ne bi dogajale. ali pa vsaj zelo redko... prekleto! že drugič v borih nekaj minutah se mu je brada za spoznanje povesila v presenečenju. "torej... ti to resno?" v skoraj obupani radovednosti se je zatekel k stavku, ki ga drugače prezira, saj je po njegovem mnenju dokaj nevljuden, toda v trenutku zmedenosti se pač ni moral domisliti ničesar boljšega. "saj ne mislim, da me zalezuješ, nikakor ne. samo... tako čudno se mi zdi." v bolestni negotovosti se je silovito namrščil ter jo sumničavo pogledal. dobro, saj je vedel, ali pa se mu je vsaj zdelo, da je bil kar privlačen, toda ne v tretjem letniku, pri merlinovi bradi! kljub temu, da je adamov potomec, in naj po vseh zakonitostih ne bi bil nesamozavesten pri svojem videzu, ali pa se vsaj ne bi tako obremenjeval z njim, je imel pri dvanajstih in trinajstih letih precej probleme s prepričanostjo vase. dobesedno se je sam sebi... gabil. pa ne, da je zaradi tega pomislil, da ima rei grozen okus glede nasprotnega spola, toda vseeno mu ni bilo jasno, no, nič. prepričan je bil, da se od zdaj naprej ne bo več mogel brzdati. šele v tistem trenutku se je zavedel, da ima močno željo po tem, da bi se rjavolaski približal, vdihnil vonj njenih las, se jih dotaknil, pobožal njeno lepo kožo. občutki, ki jih doslej ni poznal, ki so se skrivali potlačeni pod masko neobčutljivosti in brezbrižnosti. sploh ni vedel, kako se je do sedaj lahko upiral... "no, pravzaprav odgovor niti ni težak. preprosto takšen sem. in dvomim, da se bom spremenil. upam, da se ne bom," je ognjevito rekel, nato pa se ji spet zazrl v oči. nejasno se je zavedal, da v njih najverjetneje vidi modri ogenj, pomešan s temno senco očesne zenice. toda ni se mu zdelo pomembno. sploh. "lepo. verjetno si edina, ali pa ena izmed redkih." se pravi, da je še toliko bolj upravičeno, če si jo želim... mar ne? misel je skoraj preglasila njegov razum, odmevala mu je po glavi in mu vedno bolj izrinjala še tisto malo koncentracije, ki je je še premogel. "ne vem, če ti bo uspelo, kar si si zadala - se pravi, da me poznaš. ali pa mogoče, če mi daš v zameno kaj resnično dobrega." je čisto resno rekel to? je sploh pri sebi? je prepričan, da ni vmes kakšen napoj, ki ga je ponevedoma spil pri kosilu? ja. beseda je nejasno odzvanjala v prazni tišini njegove glave, ter tako dokazovala, da je resnična. "saj tudi nisem imel namena narediti tega. sploh ne." kolikor je mogel mirno jo je pogledal, ter se primaknil za nekaj centimetrov. med njima je bilo sedaj resnično malo prostora, toda kar ga je bilo, ga je dojemal kot... oviro. nalahno je nagnil glavo, ter se ji zazrl v oči, potem pa tiho, toda nemirno rekel: "torej, kaj bi mi dala v zameno?" s pogledom je dobesedno vrtal v njene oči, poskušal odkriti odgovor za njimi in se utapljal v njihovi prijetno topli rjavi, ki je bila pravo nasprotje hladnega modrega ognja v njegovih.

    ((lepooo Very Happy ah ja, zdaj se pa jaz opravičujem za mal pozen odgovor, sam smo mel na kompu virus, pa sm lah prišla samo mal na mobiju gor... in ja, upam da v postu nisem pretiravala Razz postavljanje mej moji domišljiji ni lih moja vrlina Very Happy))


Nazadnje urejal/a Tristan Davis Čet Maj 24, 2012 4:31 pm; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Rei Oal
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 310
Age : 25
Kraj : Vrhnika ;)

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Tor Maj 22, 2012 4:50 am

Šele sedaj je spoznala, da je on še vedno njena simpatija. Zdelo se ji je čudno, da ga je nekako zapustila, zanemarila ali pozabila nanj, med svojimi avanturami. Mogoče je bila to nekakšna obramba, ker si zopet ni hotela priznati, da ji je bil resnično všeč. V mislih je odpotovala v čas tretjega letnika in odpotovala vse do sedanjega časa. Že zopet se je začudila nad dejstvom, da nista pristala v postelji (pri toliko fantih, bi si človek misli, da sta bila že trikrat skupaj). Mogoče ji je vesolje želelo s tem kaj povedati? S svojih misli se je prebudila ob njegovem glasu. Pokimala je: "Seveda se ti zdi tako." je rekla napol zasanjano in pogled usmerila nekam v daljavo. Pomislila je (že najmanj tretjič danes) kako bi ga poskusila. Prijetno ščemenje jo je preplavilo po celem telesu. Krasno! Kaj bi si lahko bolje želela, kot njega! Najbolj hudega tipa na celem svetu, ki se dejansko celo zna pogovarjati z menoj (ali je to zgolj spet samo moja domišlija) in jaz sem tukaj cela nabita s hormoni, komaj čakam, da se slečem do nagega, ga naskočim.. Nasmehnila se je svojim mislim, ki niso bile nič kaj predrzne. Počasi si je obliznila ustnice, ko si ga je ogledovala od glave do pet. "Še vedno lahko poskusim." je rekla tiho in nagajivo, ko ga je gledala v oči in vrat. Saj en nedolžen ugriz, še ne pomeni, da bom pristala v postelji z njim. Kajne? Si je potiho mislila in po svoje res upala, da bo tako, če bi prišlo do ugriza (dobro je vedela, da se ne bo pri tem ustavila). Ni ravno mislila prekršiti svoje nove zapovedi o nič seksu, poleg tega tudi njega ni hotela na noben način izgubiti. Veliko raje bi bila samo prijateljica z njim, če že ne moreta meti kaj več. O moj bog! Dejansko razmišljam o tem, da bi imela kaj resnega z njim. Misel ji je dejansko nekako ugajala, kar nekako pomeni, da ne sme hiteti. Korak za korakom, čeprav je to njuno draženje božansko.
"Itak! Resna sem. Prisežem." je rekla. No, res je hotela, da ji verjame pa čeprav potem izpade kot kak čudak (bog ve zaradi česa že). S pogledom se je zapičila v njegovo seksi telo. Nasmehnila se mu je in ni rekla nič posebnega, glede zalezovanja. Ko bi ga vsaj zalezovala! čeprav bi potem ras izpadla kot kakšna spaka, brez življenja. Spomnila se je trenutka, ko ga je prvič videla. Najbolj magičen trenutek v njenem življenju. Le kako ga je lahko potlačila nekam na dno duše. Je res mislila, da nima možnosti? Najbrž, še sedaj dvomi, da bi onadva sploh lahko imela resno zvezo, čeprav ji deluje čisto normalen. "Tudi jaz upam, da se nikoli ne boš spremenil." je rekla tiho, čeprav ga sploh še ni poznala. Tepka! Vendar je mislila resno. Ne mara ogromnih sprememb v osebnosti. Pogledala ga je v njegove oči, v katerih je vladal ogenj. Zanimivo, prav zanimive so bile te njegove oči. Čisto so jo prevzele. Se vidi, da me ne poznaš smotko. Spoznala te bom. Definitivno. Si je v glavi prisegla. Igrivo se je nasmehnila sama sebi in njeni ideji za 'kupčijo'. Če bi ji zdaj omenil seks, bi resnično oklevala. Vendar trenutno ni bila ravno za to idejo. Draženje se ji zdi veliko bolj priročno.
Prostor med njima se je znatno zmanjšal in ko jo je še enkrat povprašal o kupčiji, se je le navihano zasmejala. Približala se je njegovemu ušesu in mu šepnila: "Mogoče pa zbiraš spodnje hlačke.." in mu skoraj zapredla v uho. Ker je bil višji od nje, je morala stopiti na prste in se oprijeti njegovih čudovitih ramen. Bog kako je bil hud! Ko se je odmaknila je še bolj zmanjšala razdaljo med njima. Čutila je njegov dih na svojem obrazu. Roke je komajda odmaknila z njega. Malo se je karala, ker mu je ponudila hlačke, še dobro da so bile čipkaste..

_________________


Odpadli cvet se ne vrne več na vejo.
Japonski pregovor

¤¤¤
Rei Oal
7. letnik
Pihpuff



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Tristan Davis
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 8

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Maj 25, 2012 2:45 am

    pomislil je, da še nikoli prej ni imel simpatije, kot so jo imeli bolj ali manj vsi ljudje. vedno se je brigal le zase, ker se mu je to zdelo prav - ni hotel sovrstnikov moriti s svojimi govori. in še vedno se mu zdi prav, toda vseeno se je v njegovem dojemanju tega pojavila še besedica narobe. na nasprotja v sebi je bil že navajen, tako da tudi to ne bi smelo biti problem... toda bilo je močnejše kot po navadi. in vsekakor povezano z ženskim delom čarovniškega sveta. "torej...? še vedno misliš, da ni res, kajne?" resnično je oboževal besedne dvoboje, tiste res hude ali pa preprosto pregovarjanje in draženje, kot sedaj. toda dotlej si jih je privoščil le doma, pa še tam je po enem izmed njih po navadi pošteno nasrkal. to je bilo neprimerljivo bolje. pa še nagrada se je zdela mikavna. rjavolasko si je zopet ogledal ter prišel do sklepa, da je resnično... lepa, seksi, očarljiva, zapeljiva, čudovite? verjetno kar vse po vrsti. uh oh, tristan, zberi se malo in brzdaj svoje hormone, jasno? slabše bo, če jo boš kar zdajle naskočil... saj veš, potrpljenje je vrlina. "si res želiš? kajti če si, ti morda dovolim..." prav tako nagajivo jo je pogledal ter se z očmi zavrtal v njene. videl je, da bije v sebi boj - prepoznal bi ga v komurkoli, saj ga je še premnogokrat videl v svojih očeh. toda to ni bil tisti obupani boj s samim sabo in svojimi nasprotji, temveč preprosto zadrževanje… česarkoli že.
    ''oh, tudi prav…'' dvignil je obrv ter se namrščen zazrl v steno nasproti. še vedno je bil dokaj šokiran nad njegovim pogovorom z rei. nikoli si namreč ni predstavljal, da se bo sploh kdaj tako pogovarjal z nasprotnim spolom… toda kljub temu ni hotel pretiravati, kajti zaenkrat je bil prepričan, da je vse tako dobro le, če je z njo. dvomil je, da bi se s katerokoli drugo lahko tako pogovarjal. resnično je dvomil. poleg tega je naenkrat začel upati na kaj resnega, kaj več od pogovora in še česa drugega. bil je… zaljubljen? ni mogel vedeti, ker prej ni bil še nikdar, toda dozdevalo se mu je že, da je tako. iz sanjarjenja ga je spet prebudil njen glas. ''res? lepo. poslušaj… resnično mi veliko pomeni, če ti tako misliš, veš.'' na, pa je izrekel. upal je, da bo že zaradi tega namiga razumela, da si želi kaj več, ker tega ni hotel izreči na glas. ali pa si morda ni upal… karkoli je že bilo, preprosto ni mu šlo z jezika.
    opazil je njen navihan nasmeh, ki je obetal… uh, veliko. potem se mu je približala ter mu na uho šepnila njeno ponudbo. ''kdo bi vedel… če jih do zdaj nisem, pa bi jih morda začel. sliši se kot zelo zanimiv hobi.'' lačno jo je pogledal ter se ji nasmehnil. nato je nekoliko vzdihnil od ugodja, ko so mu njene roke za trenutek počivale na ramenih. bilo je prekleto lepo. toda potem je minilo, njenega dotika ni bilo več in ostala mu je le še njena bližina, ki pa mu ni bila več dosti. počasi, previdno ji je položil roke na hrbet ter jo stisnil k sebi. komaj slišno je zaječal in obraz zakopal v njene lase, nato pa samo še stal ter preprosto užival ob njenem telesu in bližini.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Rei Oal
7. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 310
Age : 25
Kraj : Vrhnika ;)

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Maj 25, 2012 6:51 am

No. Razmišljala je ali mu naj pove celotno zgodovino njenega življenja in zakaj se je tako odločila za oddih pred seksom in fantom. No čeprav tale s fantom ji ne gre kaj preveč dobro, ker poglej poglej, kdo stoji pred njo in se skoraj dobesedno slini okli njega. Resno se bo morala vzeti v roke. Sploh ni vedela ali je pripravljena na resno zvezo ali ne, vedela je le to, da ga sedaj ne misli naskočiti, čeprav ji celotno telo pravi naj ga. V glavi je zavzdihnila sama nad sabo in si pribila naj se že spravi v red. Ja pred njo je noro hud tip, ki ji deluje zelo zanimiv in si mogoče celo predstavlja imeti kaj več z njim kakor z drugimi. Vendar to še ne pomeni, da je pripravljena za resno zvezo? Konec koncev ga pa sploh ne pozna tako dobro. "Ne, ne verjamem ti. Vendar dvomim, da bi se ugriz samo končal pri ugrizu. Prosim, ne zameri mi, saj bi te ugriznila, vendar.. No nočem prehitevati dogodkov." je rekla in rahlo zardela v lička. Prvič (po dolgem času) je bila tako sramežljiv pred fantom. Občutek je bil nenavaden in znan hkrati. Sama ni bila ravno ogromni oboževalec rdečice na njenih licih. Ni je zdelo srčkano ali karkoli sploh. Velikokrat se je spraševala zakaj rdečica sploh obstaja..
Potem je ugotovila, da je mogoče majčkeno preveč iskrena bila z njim, ker mu nekako ni bilo v zadovoljstvo (vsaj tako je sklepala v svoji buči), da je bil njena simpatija v tretjem letniku. Hotela mu je reči, da ji je resnično bil srčkan in lep in vse, ampak ni. Ker se ni hotela prenagliti. Mogoče pa ni zaradi tega uporabil tak ton. Mogoče pa je. No rekla ni nič in sprejela njegov ton in se mu le ljubko nasmehnila. Srce ji je zaigralo v trenutku, ko je rekel da mu je pomembno. Skoraj je začela skakati okoli njega in se mu vreči v objem, vendar je zatrla to svojo norost v sebi in se mu široko nasmehnila, pogledala v oči.
V njunem druženju ni rekla prav veliko, kar za njo to sploh ni bilo značilno. Hočeš ali nočeš, pri njem se je dobesedno zgubila v njem. Njegov glas je bil magičen - kot vedno. Lahko bi ga poslušala cel dan in noč in dan in noč in tako naprej vse do konca dni. Zajela jo je romantika? Res? No za njo tudi romantične zadeve niso bile ravno značilne, saj ponavadi ni nikoli kupovala ničesar za mesec skupnega bivanja in podobne zadeve. Je pa res, da tudi ni bila tako resna kakor hoče biti sedaj. Ob njegovem lačnem pogledu in besedah, si je že začela odpenjati črne kavbojke. Nadaljevala bi, če je nebi objel. Njene roke so ga same posnemale in se položile na njegov hrbet, ter rahlo stisnile. Njegov vonj je bil privlačen in všeč ji je, njegovo toplo telo jo je vabilo k sebi. Res je bil mega fant! Potem se je spraševala, če mu sploh želi povedati svojo zgodovino in kakšna cipa je bila do nedavnega? Jo bo potem sploh še želel? Njen objem je malo popustil, glavo pa je položila na njegove prsi. "Hej. Bi bil užaljen če ti povem nekaj neprijetnega?" je tiho vprašala in se pripravljala na najhujše. Čisto je pozabila, da bi ona morala spoznati njega. Zdelo se ji pa je pravično, da mu pove. Če ni že vedel, vseeno.

_________________


Odpadli cvet se ne vrne več na vejo.
Japonski pregovor

¤¤¤
Rei Oal
7. letnik
Pihpuff



Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Nathaniel Tonkins
5. letnik Pihpuffa
avatar

Število prispevkov : 218

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Ned Jul 22, 2012 6:07 am

Nathaniel se je po končanem pouku sprehajal po bradavičarskih hodnikih. Njegova zadnja ura dneva je bila numerologija, zato je še po pouku hitro skočil v knjižnico, ki je bila čisto blizu, kjer si je izposodil nekaj 'lahkega' gradiva. Z obilico knjig v torbi se je nato znova sprehodil po vzhodnem hodniku, ki pa ni več bil tako poln, saj je večina učencev že končala z svojimi urami. Le iz učilnice na koncu hodnika so se slišale besede profesroja urokov, ki je učencem petega letnika razlagal o žrlih kletvah. Tiho se je sprehodil po hodniku do klopi, ki je bila blizu odprtega okna. Usedel se je in iz torbe potegnil debelo knjigo, ter jo začel listati.

_________________

KLIK prosim!! Smile
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Skyle Wall
5. letnik Drznvraana
avatar

Število prispevkov : 9

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   Pet Jul 27, 2012 12:20 am

Po oknu so se kot slolze vili potocki deznih kapelj. Skyle jih je zasanjano opazovala in nekaj ceckala po zvezku za zapiske. Medtem, ko je ucitelj nekaj razlagal je sama razmisljala kaksno bi bilo njeno zivljenje v filmu. Vem, da se slisi bedasto, a Sky pac ni mogla s svoje koze. Ko je bila se majhna si je ves cas predstavljala, da je pepelka in tako jo je mama pripravila celo do tega da je pomila tla in obrisala posodo. Iz zasanjanosti jo je zbudil glasen DRRRRR! Koncno zvonec, je pomislila. "Preberite se zadnje poglavje in napisite esej o nauceni snovi!" je zaklical ucitelj, skozi galamo, ki je spremljala vsak konec ure. Sky je preseneceno pogledala okoli, saj ni imela pojma o cem so se ucili. Spet bo mogla popoldan narediti, kar je vecina koncala ze za solskimi klopmi. Zazdihnila je in ruknila svojo sosedo Mayo pod rebra. "hey, mi posodis..." se povedi ni dokoncala, ko ji je Gryfondomka v roke potisnila zvezek in zmajala z glavo, mdtem ko se ji je v oceh zrcalila beseda'spet?!' Sky je prikimala in jo hvalezno pogledala. Pocakala je, da se je ucilnica kolikor toliko spraznila, nato pa se pomaknila k vratom. Z rahlim kimljajem se je poslovila od ucitelja medtem, ko se ji je v glavinporajala misel 'mojega eseja se kar veselite. Ce ze govorimo o nauceni snovi lahko pisem o kapljah dezja.'
Ko je stopila iz ucilnice se je pomesala v gneco in se prepustila toku. Pouk je imela za danes zakljucen, v sobi pa se bo tako samo dolgocasila. Med potjo si je razdrla tesno figo in si za silo uredila lase, da so ji lepo padali na ramena. Iz morja ucencev je stopila ravno pred zacetkom Vzhodnega hodnika. Napotila se je naprej. Hodnik je ji je zdel odlicen prostor za dokoncanje debele knjige, ki jo ze tri dni nosi v torbi. Ustavila se je nekaj korakov pred klopco, ki jo je zasedel nek pihpuffec, sodec po plascu. Namenila mu je majhen nasmesek. "Smem?" je vprasala in pomignila k drugemu koncu klopce. Vprasanje je bilo bolj iz vljudnosti, a vseeno je pocakala na njegov odgovor.

_________________



You know how when you were a little kit and you belived in fairy tales...
but eventually you grow up, open your eyes and the fairy tale disappears.
But the thing is it's hard to let go of that fairy tale entirely,
'cause almost everybody has the smallest bit of hope, of faith,
that one day they will open their eyes and they'll get their
'happly ever after'
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vzhodni hodnik   

Nazaj na vrh Go down
 

Vzhodni hodnik

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Objects of Desire :: Bradavičarka :: Graščina-